Bellring, 2020

Koncept nedelje je uradno uničen. Razfragmentiran, zmečkan in odvržen v koš ostalih dni. Ne obstajajo več izvirni nedeljski izletiči v naravo. Misel na zbujanje ob enih popoldan, zmačkani za crknit, ker smo ga prejšnja dva dni tolko srali, kar naenkrat vzbuja srh. Včasih je pač treba malo pozabit nase in na vse ostale lepote življenja. Boš že uresničila svoje sanje, spoznala mačota na Azurni obali, še bo čas za reševanje tropskega deževnega gozda in za neskončne jam sessione v Nigeriji. Le leto 2020 pač ni čas za to.

2020 je čas za misli, samoto in malo tišine. In za umetnost. Če vam mentalne kapacitete to omogočajo, če ostane trenutek radoživosti kljub faksu ali šoli od doma, šihtu, novicam in ostalim dnevnim pizdarijam, vam res toplo priporočamo, da se zavijete v topel plašč umetnosti. Pomaga. Nikakor ne letu. Pomaga duši. Tako vsaj mislita pisec recenzije in avtor albuma Far From Home, ki se vije v ozadju mojega glasu.

Mogoče do formata te oddaje ni pošteno, da vam vlivamo še en čustveni bulšit, ki ga je sproduciralo prevečkrat omenjeno hudičevo 2020. Je pa na mestu. Danes bomo v naslednji uri poslušali nov album Hugoja Kanta, francoskega trip hop producenta in multiinštrumentalista. Za Hugoja beg iz situacije ni nov koncept, saj se z njim ukvarja že vsaj na zadnjih dveh albumih. Po prejšnjem, imenovanem Out of Time, je postalo jasno, da se avtor ukvarja z lastno umeščenostjo v osnovne dimenzije sveta. Producentove albume tradicionalno spremljajo tudi več kot dovršene umetniške sličice. V Out of Time smo prek zvočno slikovite, a ritmično preproste igre spremljali življenje astronavta, ki se je, kot kaže, poslavljal od Zemlje. Leta 2020 pa je - srečnež očitno pristal na drugem planetu, snel skafander in zadihal mešanico plinov, ki se pretaka v atmosferi daleč stran od doma.

In kakšna glasba tam odmeva? Trip hop. Gre za zvrst hiphopovskega beata, ki z bogato zvočno paleto daje vtis, da potujemo po svetu oziroma, v današnjem primeru, tudi onkraj njega. Hugo uporablja podobne glasbene vzgibe kot recimo ameriški duet Thievery Corporation. Gre za uporabo zelo organskih zvokov inštrumentov bolj klasičnih sort v kombinaciji z enako klasičnimi elektronskimi beati. Produkt takšne mešanice daje v Hugojevih produkcijskih mojstrovinah včasih občutek kakega dub žura v Indiji, spet drugič pa bolj pop koncertiča v največji mošeji v Marakešu. Primer prvega miksa kultur bi bil lahko komad Sure The Sun Will Rise, na drugega pa je recenzenta spomnila pesem Koka. V neznanih džunglah oddaljenih planetov iz nekega čudnega razloga odmevajo produkcijsko precej nespremenjeni inštrumenti, kar daje občutek topline in domačnosti. Inštrumenti sicer svoje linije nizajo precej nepričakovano; malo improviziranih električnih klaviaturc, čeznje melodija nečesa, kar bi bilo v svetu inštrumetov podobno lutnji, za konec pa še malo violinic. Astronavt pa je s seboj poleg MIDI-kontrolerja, polnega različnih semplov, vzel še prečno flavto, ki je tudi edini akustični inštrument, s katerim se na svojih koncertih prikaže Hugo. 

Hugo Kant se je svoje poslanstvo glasbenika odločil vršiti z veliko mero konceptualne note. Izvaja tisto muziko, ki pozornega poslušalca odpelje, ob tem ne suhopari z izvirnostjo in raje izpusti kakšno besedo, od kod in kam Hugo beži. Vokalnih komadov je na albumu res malo, vendar melodičnost in improvizacijske linije odtehtajo pomanjkanje besed. Sploh pa gre za glasbo, ki z raznovrstnimi zvoki inštrumetov riše preproste, a intenzivne občutke. Druga nota konceptualnosti je izražena z naslovnicami albumov, tretja pa z naslovi komadov. Francoz poslušalcu pravzaprav pušča zelo malo interpretacije. Komadi, ki so sicer zelo poslušljivi kot posamezni štikli in bodo na žurih gotovo vžgali, so vsak zase košček pravljice, v kateri živi Hugo Kant. Ko vstopa na nov planet, ga najprej oblije Melancholia. Kaže, da je ura pozna. Before Midnight Tonight nas še vedno obliva z nenavadno dubersko temačnostjo. Vzide sonce. Ne eno, kar dve. Z njima nastopi čas za komada, ki sta posvečena vsak svojemu soncu, in prebujanje čudovite, a neznane forme žive in nežive narave. V popoldnevu na neznanem planetu obiskovalec spozna še druge nenavadnosti tega kraja daleč stran od doma. Spozna živahne drugačnosti, gravitacijske zdrse in vse ostale čudnosti okolja. Proti koncu albuma se zave, kje je. 2001 Light Years From Home. Precej daleč, in kot je videti, je njegov edini spomin na zemeljsko življenje Kubrickov filmski spektakel 2001: A Space odyssey. Hm … Zanimiv trenutek sanjača. Kaže, da mu samota ugaja. Končno ima čast, da lahko poimenuje rastlinje. Ugrizne v list nečesa, podobnega praproti, in počasi mu odmre del čeljusti. Ta bo Koka, si misli z nasmehom. Doma se s tem ukvarja čuda znanstvenikov in nikoli ni imel pravice svojih sramežljivih mimoz klicati sramežljive Nataše … Ker to se ne dela! Tu, daleč daleč stran pa … It's An Unknown Jungle. S tem se plata zaključi. Vsaj raziskovalni del albuma. Sledi še zadnji komad Come With Me.

Raziskovalec širin kozmosa se zbudi iz sna. Še vedno je doma, še vedno mora na šiht, še vedno ljudje od njega pričakujejo, da bo bral novice, še vedno ista jeba. Vsak začetek ima konec in lepo od Hugoja Kanta je, da nas na koncu albuma zopet postavi nazaj. V kruto realnost, kjer je zvok spet zemeljski, kjer je minimalno estetike naš vsakdan. A le s takim, bednim vsakdanom lahko obstajajo sanjači in ustvarjajo neskončne linije tisočih inštrumentov, kot to počne Hugo Kant. Za konec je vredno povedati še, da večina semplov izhaja iz akustičnih inštrumentov, Hugo pa jih je naložil na svojo spletno stran, na kateri so prosto dostopni vsem glasbenim entuziastom. Ajde, tehnik, ojačaj!