IAMDISEASE: Praznina

Moonlee, 2014
 

Iamdisease so ena močnejših slovenskih ekstremnih skupin, ki jo spremljamo že od njihovega demo ploščka, izdanega leta 2010, in prvenca z naslovom Iamdisease, izdanega leta 2012. Fantje se žanrsko neradi opredeljujejo, najlažje pa jih umestimo v mešanico punka, metala in hardcora. Če poenostavimo, jezno, glasno in agresivno. Novi album »Praznina« je za razliko od prvenca produkcijsko bolj dodelan in trši. Fantje na plati pričarajo energijo, ki smo jo večkrat od njih dobili v živo.

Že po kratkem intru dobimo prvi šus s komadom »Praznina«, v katerem takoj zareže Markov, že skorajda »legendaren« vokal, znan iz benda Man In The Shadow. Družbeno kritična besedila v maternem jeziku in njihova neposrednost kažejo na odklon in etnično pripadnost benda. Iamdisease so poleg Trifor60 eden redkih »hardcore« bendov pri nas, ki verjame v izrazno moč in pristnost slovenskih besedil. Ne želijo le tarnati in se sprijazniti s pogubo, temveč dati poslušalcem energijo za razmišljanja in spremembe. Vse to prikaže tudi vsak instrument posebej.

V ospredju so zopet agresivne kitarske pasaže, v katerih najdemo od stoner primitivnih rifov, kompleksnih melodičnih prehodov pa vse do sinkopiranega metalskega galopa. Bobni presenetijo z nekaj blast beati, doomerskimi vložki in uigrano d-beat formo, ki je vse prej kot klišejska. Komad »Večno iskanje istega« se začne z introm, ki bi ga brez razmišljanja pripisali portlandskim Hellshock ali pa richmondskim Parasytic, a nas nadaljevanje znova odvrne od predalčkanja benda. Metalska kitara obenem igra melodije in skrbi za polnost zvoka. Podkrepljena je z globokim, kovinskim basom in udarnimi bobni, nadgrajena pa z rjovečim, histeričnim vokalom. Vse skupaj deluje kaotično in detajlno tehnično izvedeno obenem. Sledi komad »Kako bi bilo, če bi Slovenija imela kolonije?«, ki nas ne pusti dihati že od samega začetka in se z eksplozivnim hardcorom nadaljuje v komad »Skupaj«. Med presežke albuma spadata komad »Prag tolerance«, ki se z d-beatovskim začetkom prelevi v »blackflagovski« del, in zadnji komad »Druga narava«, poln dinamike in prepletanja kitar, odmevajoč z repetitivnim koncem.

Kitarist Ivo je zopet poskrbel za cover albuma, ki je nekakšno nadaljevanje in nadgradnja prejšnjega albuma »Diktatura podobe«. In tako kot cover tudi sama glasba govori zase. S sedmimi komadi v slabih petindvajsetih minutah nam Iamdisease dokažejo, da so bend, ki pridno gradi čez svoje temelje, obenem pa nam s svojimi teksti dajejo veliko misliti. Z novo izdajo goriško-ajdovske zasedbe lahko trdimo, da je album »Praznina« eden boljših letos, vsaj kar se tiče trših glasb pri nas.