Strut Records, 2020

Naša razgledanost in dojemanje drugačnosti sta zgolj tako široki, kot nam dopuščajo meje našega razuma. Razuma, kot ga razume vsak posameznik in v katerem je le on sam zmožen svoje mentalne pregrade postavljati in jih, ko pride čas za to, spet speštati v nič. Učiti se, učiti se, učiti se. Tako je nekdo enkrat rekel, in čeprav Idris Ackamoore and The Pyramids tega najbrž nikoli niso slišali, so že v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v študijskih letih odpeketali iz jazzerske šole v Ohiu, v afriške države raziskovat tamkajšnjo glasbeno kulturo. Njihova muzičarska saga je leta 1977 prenehala z delovanjem in le tu in tam so glasbeniki skupaj zaigrali na kakšnem posebnem dogodku. Leta 2010 pa smo bili deležni prenove Piramid in bend spet nastopa, sicer v novem tisočletju morda malo manj freejazzersko, a še vedno z jasno noto afriških prvin.

Glasbo afrobeata tradicionalno zaznamujejo močna čustva. Naj gre za brzovite kontraritmične rife ali za počasne žalostinke, je čustvena nabitost v takšni glasbi pač klasika. In prav to je najbrž glavno vodilo bendovega novega albuma z naslovom Shaman! Zasedba je želela v primerjavi s prejšnjim, bolj političnim albumom An Angel Fell z novo izdajo jasno nasloviti malce bolj introspektivne teme. Album, ki ga boste slišali čez nekaj trenutkov, je razdeljen na štiri dele in predstavlja potovanje vsakega posameznika skozi tegobe in radosti življenja.

Prvi del naše poti je naslovljen Fire Rites Of Penance, se pravi gre za obred pokore. Obred sestoji iz dveh pesmi, obeh precej vedrega značaja. Prva, Shaman!, je precej tipična afrobeat skladba, pri kateri si glasbeniki vzamejo prostor, da bend dodobra predstavijo. Deležni bomo kratkega govora Idrisa ob spremljavi flavtistke Margaux Simmons doktorice glasbe, ki spremlja zasedbo že od samega začetka v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Album je v celoti precej kozmično obarvan, za kar je zaslužen predvsem Idris sam, ki na trenutke saksofone zamenja za z efekti pestrim keytarom. Moment pokore se iz Afrike najjasneje razširi z violino, ki na precej neznačilen način še bolj svetovljansko obarva glasbo. Drugi del pokore predstavlja Tango of Love, ritmično precej nabrit komad, ki pelje iz počasnejših v živahne tango ritme, ki silijo v migetanje bokov.

Drugi del albuma je naslovljen A Glimpse Of Eternity in predstavlja kanček bolj psihedeličen ples večnosti. V komadu Eternity si po zastavljeni temi komada Idris vzame prostor, da vžge s precej umazanim solom, ki ga vleče čez ponavljajoče se afriške ritme. Trenutek večnosti kasneje dovršita še violinistka Sandra Poindexter, ki je poleg flavtistke edina članica, ki je na prejšnjih platah že zasedala prostor v zasedbi The Pyramids. Sledita še solaža flavtistke, ki svojo čudovito solažo dopolni z vokali, in solo obeh bobnarjev, Gioele Pagliaccia in Jacka Yglesiasa, na kongah. Zasedbo poleg omenjenih sestavljata še kitarist Bobby Cobb in basist Ruben Ramos Medina, ki pa sicer s svojimi solažami redkeje stopata v ospredje, sta pa v vsaki pesmi zaslužna za mojstrsko, v afrobeatu še kako pomembno, razgibano ritmično strukturo. Album se nadaljuje s posvetilom izgubljenim, ki tokrat nagovarja bližnje umrlih v strelskih pohodih po svetu. Pesem When Will I See You Again? je tudi najdirektnejša čustvena izpoved z doberšnjim delom besedila Idrisa Ackamoorja in ostalih članov. Pesem v svojih linijah deluje celo malo šlampasto, vendar zaradi ostre tematike vsaka rahlo zamaknjena linija inštrumentov in vokalov daje občutek hlipanja ob izgubi bližnjega. 

Naslednji delček albuma je poimenovan Upon Whose Shoulders We Stand. Gre za kompozicijsko najmočnejši del albuma. V tem delu se glasbeniki oddaljijo od afriških tem, sledita namreč dva komada, ki sta bolj tradicionalno jazzerske narave, brez vokalov in s precej izrazitimi pojammanimi solažami solo inštrumentov. V komadu Salvation začutimo mojstrsko vrednost ustvarjalne kilometrine sedečih za inštrumenti. Drugi del tega segmenta je posvetilo Cecilu Taylorju, ki je v dobršnji meri zaslužen za to, da je prvotna zasedba The Pyramids sploh kdaj nastala. Bil je namreč vodja Black Music Ensembla, pod katerim je nastala originalna zasedba The Pyramids. Temu legendarnemu pionirju free jazz glasbe so namenili primerno kompleksen, a še zmeraj zelo poslušljiv komad, ki iz svoje prvotne duberske linije prek prostojazzerskega kaosa preskoči v napeto groovy pesem.

Album se zaključi še s tremi komadi, ki skupno nosijo naslov The Clotilda, po zadnji ameriški ladji, ki je iz Afrike prevažala sužnje v Združene države Amerike. Vse tri pesmi so vsaka na svoj način posvečene črnski kulturi. A komadi po melodiji nikakor ne delujejo žalostno in še zdaleč niso zateženi, le bolj čustveno nabiti.

Idrisu Ackamoorju je s svojo zasedbo The Pyramids znova uspelo ustvariti vrhunski album, ki nikakor ne razočara niti na kompozicijski niti na čustveni ravni. Tako da hitro na uživancijo, v introspektivo naših misli, duš, k Shamanu Idrisa Ackamoorja and The Pyramids.