Glitterbeat, 2019

Tokrat v Tolpi bumov na Radiu Študent zopet predstavljamo zasedbo Ifriqiyya Electrique, osrediščeno okoli grupacije raznovrstnih glasbenikov iz Evrope in severne Afrike, glasbenikov različnih žanrskih porekel, tako post-punka kot lokalnih vplivov Tunizije, ki so se združili na pobudo ustvarjanja nove glasbene zlitine, pretopljene iz vplivov in tradicij na eni strani zahodne popularne glasbe in na drugi strani elementov, ki vzpostavljajo specifike puščavskega rituala Banga, v katerem zasedbo Ifriqiyya Electrique najbolj zanima mistični, duhovni, terapevtski trans, ki nastopa kot legenda, izročilo puščave Djerid v Tuniziji.

Zgodba zasedbe, katere govorec zahodnim publikam je François Cambuzat, se v veliki meri odvija okoli pretenzije k radovednosti oziroma na eni strani antropološkem in na drugi strani neke vrste muzikološkem raziskovanju, pretenzije, ki je osiščne posameznike, še preden je zasedba Ifriqiyya Electrique zares zaživela, gnala v puščavo izkusiti ritual visoke glasnosti ter telesne in duhovne intenzitete, v veliki meri z namenom poskusa izkustva, a tudi refleksije predvsem zamaknjenih, transoidnih stanj, ki naj bi jih udeleženi v puščavi izkušali ob izvajanju rituala Banga. Izzivali so neposredno vprašanje, kaj je mogoče razumeti o splošnem pojavu glasbeno vzbujenega transa, seveda na primeru tradicionalne prakse, katere bistvena komponenta naj bi bilo čisto povzdignjenje, učinek pa med drugim neke vrste terapevtski oziroma še neposredneje – zdravilen.

Z leti se je iz takšnih motivacij razvil bend, ki po metodi mešanja kitarskih in industrialnih praks zahoda ter ritmičnih in vokalnih elementov izvirnega izraza zvočnega oziroma plesnega rituala Banga prevaja koncept glasnosti, kot je ta izražen v samem imenu Banga. To ime rituala naj bi torej pomenilo zelo visoka glasnost in Ifriqiyya Electrique to visoko glasnost pravzaprav vzamejo, zagrabijo v izvirni obliki večglasnih, skupinskih dinamik melodij in vzklikov ter dinamičnih, propulzivnih, poliritmičnih tolkalskih vzorcev; takšno visoko glasnost nato postavijo v središče zahodnega industrial benda, jo torej oblečejo v nov, drugačen režim glasnosti, performativni, odrski režim z elektriko, ojačevalci, ozvočenjem; naposled pa ta konglomerat poskušajo vrniti v puščavo, med predano ljudstvo, pevce, pevke in plesalce.

Tisti najbolj spolzek element celotne zgodbe je v postavki, da projekt Ifriqiyya Electrique po svoji motivaciji ni namenjen zahodnim občinstvom, temveč predvsem iskrenemu, zasebnemu raziskovanju obskurnih poti muzik in predajanju folklori puščavskih kultur Tunizije. Bend pa potem v obdobju nekaj let ustvari dva polna albuma – Rûwâhîne leta 2017 in novega Laylet El Booree - ter odigra osemnajstmesečno evropsko turnejo, odškrtne lak s številnih festivalskih in drugih odrov, skratka, zalaufa kot dobro naoljena industrijska glasbena mašina. Med drugim bodo že jutri doneli z odra v Kinu Šiška.

Nova, druga plošča zasedbe z naslovom Laylet El Booree pravzaprav zveni, kot smo že opisali, čeprav nismo zares kaj prida opisovali. Večglasne, evforične mantre, monotoni, vendar notranje, v prekrivanju vzorcev, močno dinamični tolkalski ne-marši, žgoče, udarno rockovsko osnovane basovske linije, kitare in surova, metalna tolkalska patina celovitega zvoka zasedbe, ki zveni zavestno krojena tudi v procesu post produkcije. Plošča je po eni strani silovito premočrtna v svojem vztrajnem, linearnem topotanju in v tem izraža zelo jasen minimalistični kompozicijski nastavek. Komadi se med seboj razlikujejo v aranžmajskih strukturah, ponekod z izrazitejšim izhajanjem iz mehkejših glasovnih manter, ponekod neposredneje nastopijo s takojšnjo glasnostjo, udarcem. Navznoter se skladbe dejansko veliko in fino razvijajo, zanimivo pa je pravzaprav, kako ritualistična monotonost deluje natančno režirana in prehaja čez plasti finih tančic izrazne jakosti, poudarkov, odsotnosti ali skorajšnje omnipotentnosti v smislu dominacije celovite zvočne slike.

Pa vendar je plošča hkrati zelo bežno poslušanje, tako v dobrem kot precej specifično negativnem smislu, mine namreč hitro in sploh ni zahtevna, zanimivo pa tudi njena glasnost nikakor ne obremenjuje ali obteži, čeprav se bo to z odra za številna ušesa verjetno izkazalo drugače. V tem zahodni vplivi ne delujejo tako hrupno industrijsko kot bi morda pričakovali, kar ima seveda tudi globlji pomen, daleč od zgolj funkcije transoidne estetike. In ravno v tem tiči nelagodna negativna plat plošče, ki kljub vsemu v svoji bežnosti ne ponudi veliko oprijemljivega, kar bi priklicalo pozornost in kritično vzburilo duha, tudi v glasbenem smislu ne zares.

Morda je to glasba za nas, evropske mistike, ki se prepuščamo ciklom meditacij, kot nam jih narekujejo aplikacije iz zvočnikov pametnih telefonov, se tako zdravimo in discipliniramo za nov mašinski delovni obrat, nov dan, sami zase ves čas snujemo naš mali zasebni trans ritual dela. Verjetneje pa je to zgolj še en relativno zanimiv zvočni odvod s tega ali onega festivalskega odra. Presodite sami in se morda odločite za zdravilski ritual z Ifriqiyya Electrique tudi v živo, že jutri, v Kinu Šiška.