Iglooghost: Neō Wax Bloom

Recenzija izdelka
2. 2. 2018 - 19.00

Brainfeeder, 2017

 

Na britanskem podeželju je v preteklih tridesetih letih nastala kopica najbizarnejših elektronskih muzik. Spomnimo se le Aphex Twina ter njegovih pajdašev iz odmaknjenega Cornwalla in njihovih glasbenih bizarnosti, ki jih danes poznamo kot braindance. Sodeč po ekscentričnosti, ki jo na svojem dolgometražnem prvencu Neō Wax Bloom zganja dvajsetletni irski producent Seamus Malliagh alias Igloghoost, se stvari tri desetletja niso bistveno spremenile. Odmaknjenost od klubskih središč je botrovala temu, da je Malliagh inspiracijo preprosto poiskal v domišljijskem svetu, bolj natančno v deželi Mamu, v katero je vstopil skozi portal na domačem vrtu. Razvil je celo svoje fantazijske like, dasiravno ti na novi plošči niso oprijemljivi, kar pa je že zaradi narave instrumentalne glasbe pač razumljivo. Brez dvoma pa koncept glasbi nadane izjemno pisano risankasto podobo, ki jo je praktično nemogoče umestiti v obstoječe elektronske podžanre. Ja, Iglooghost s ploščo Neō Wax Bloom vstopi na izviren, a dobro premišljen in dodelan teren, s katerim se je minulo leto močno prikupil elektronskim sladokuscem, med drugim tudi Flying Lotusu, ki mu je album založil pri svojem Brainfeederju.

Če bi odraščal v Bristolu, kjer živi in ustvarja v zadnjem času, bi bila Malliaghova glasba skoraj zagotovo bolj zaznamovana s tamkajšnjo basovsko tradicijo. Smernic, ki ti jih v zavest ali podzavest vtisnejo prve intenzivne izkušnje z glasbo, preprosto ni mogoče povsem odmisliti. A Malliagh v današnjem digitaliziranem svetu vendarle ni odraščal v popolni izolaciji. Sodeč po elementih raznoterih muzik, ki jih razstavi na prafaktorje in ponovno sestavi v samosvoj hektičen izraz, je obrnil kopico markantnih elektronskih klubskih pojavov zadnjih treh desetletij. Začenši z IDM-om, hip hopom, breakcorom in footworkom, pa do novejših wonkya, EDM-a, bubblegum bassa, future garaga in celo J-popa. Kar pa ne pomeni, da je njegova glasba le preprost mozaik, sestavljen iz teh izrazov. Teh elementov ni le predrugačil, največkrat do neprepoznavnosti, pač pa jih je spretno in z veliko domišljije sestavil v atraktiven sodoben izraz, ki bi se enako udobno kot pri Brainfeederju lahko počutil tudi v katalogu PC Music ali na kakšni za aktualno elektroniko specializirani spletni platformi.

Najoprijemljivejši element Iglooghostovega izraza je bržkone klubsko elektronski, plesni karakter, s katerim se nasloni predvsem na logiko breakcora, ki je v sredini devetdesetih vratolomno nasekljal zapuščini britanskega rejva in gabberja. Vzporedno se skozi tehniko vzorčenja in ritmičnega avanturizma priložnostno znajde tudi na terenu footworka in drill'n'bassovskih ekscentričnosti, ki sta jih konec devetdesetih zganjala Aphex Twin in Squarepusher. Posledično to pomeni, da bo Igloghostova glasba najbrž precej težek zalogaj za cluberski podmladek, dasiravno se zdi, da se v zadnjih nekaj letih ponovno vračajo obrati hitrejšega kalibra. Gotovo pa bosta mladcem močno oporo ponudila pop sintovski zvočni dizajn, ki v spomin hipoma prikliče Sophieja in druščino iz kolektiva PC Music, ter wonkyjevski eklekticizem po vzoru Flying Lotusa in britanskih post-dubsteperjev. No, kljub tem sorodnostim prevelikih primerjav med Iglooghostovim izrazom in polpreteklimi muzikami vendarle ne gre iskati. Izoblikoval je namreč preveč samosvoj izraz, ki se trdno oprime njegove zelo specifične, na prvi posluh resda razmeroma naporne, a na daljši rok nedvomno zelo ugajajoče vizije.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

v letu 2018 bi se pa lahko že počasi nehal delat da je PC MUSIC kakršna koli relevantna stvar

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness