Century Media, 2022

V soju žarometov metropolitanskega gneva, ki zaslepljuje vse, ki pridejo z njim v stik, pridno delajo naoljena kolesca avantgardne metal zasedbe Imperial Triumphant. Ansambel, ki prihaja iz velikega jabolka in si, vsaj zadnja leta, v svojo zvočno in vizualno podobo prizadeva ujeti kaos in dekadenco tega velemesta, je pravzaprav začel ustvarjati kot temna gmota tehnično izpiljene mešanice death in black metala. Zametki preobrazbe v to, kar je dandanes, so se dejansko pokazali šele v drugi polovici prejšnjega desetletja z izidom plat Abyssal Gods in Vile Luxury. Med preobrazbo je ansambel zašel tudi pod radar Radia Študent, kjer smo ga kasneje budno spremljali ob njegovi prvi evropski turneji leta 2019 in izdaji izredne plošče Alphaville pred dvema letoma.

A ker showbiz ne počiva, je triumvirat, ki ga sestavljajo Zachary Ezrin, Steve Blanco in Kenny Grohowski, udobno nameščen v svoji avdiovizualni predstavitvi, ki vključuje tako elemente art dekoja kot herezije, izdal svoj peti studijski album Spirit of Ecstasy. Tega smo dočakali med peklensko julijsko vročino pri založbi Century Media. Potek snovanja albuma pa ni vključeval zgolj članov zasedbe, temveč tudi vrsto drugih imen, ki prihajajo iz sfer tako ekstremnega metalskega podtalja kot novejše jazz zgodovine. Pod ploščo so se podpisali član nezemljanske tehno-thrash zasedbe Voivod, Denis Bélanger, kitarista Trey Spruance in Alex Skolnick, vokalistka newyorškega funeral doom ansambla Bloody Panda, Yoshiko Ohara, jazz glasbenika Percy Jones in J. Walter Hawkes ter nenazadnje Max Gorelick in njegov oče Kenny G. Da, prav tisti Kenny G, čigar nežni toni saksofona so božali ušesa ob spremljavi komercialnega ekosistema osemdesetih. Soprano saksofon, ki ga slišimo v singlu Merkurius Gilded, je kljub spevni melodiji daleč od nečesa, kar bi želeli poslušati, medtem ko v čakalnici čakamo na elektromagnetno resonanco.

Če je Alphaville pred dvema letoma veljal za prebojno točko, s katero je newyorški trio dokazal svojo mojstrsko sposobnost zakompliciranega metala, s Spirit of Ecstasy zabredejo le še globlje. Nadzorovan kaos, ki brni že s prvimi ritmi uvodne skladbe Chump Change, nas popelje v opojno stanje prvorazrednega tobaka in šampanjca. Disonanten aranžma, pospremljen s svinčeno atmosfero, je slišati tako prekleto zlobno, a hkrati prefinjeno. V nekaterih trenutkih na plati, recimo v skladbah Death on a Highway in pa In the Pleasure of their Company, mesarija postane skoraj že elegantno orkestriran spev. Prehodi med metalskimi in jazz deli so izvedeni z veliko preciznostjo, kar razkriva ozadja, iz katerih izhajajo člani, pa tudi njihove največje navdihe. Če so se Imperial Triumphant sprva zgledovali po bendih, kot so Gorguts, Krallice in Portal, se zdaj lahko brez sramu postavijo ob bok tem velikanom nasršenega hrupnega neskladja.

V glasbenem letu, kot je 2022, v katerem kitarsko linijo zaznamujejo predvsem zvite tehnikalije, je izdelek Spirit of Ecstasy smiselno nadaljevanje metalske zapuščine. Zanimivo, a ne nujno zmotno, bi jih lahko primerjali z Britanci Black Midi, ki nosijo štafete postbrexitskega rokenrola. Oba benda se namreč z vsako novo ploščo nenasitno razvijata v nekaj mogočnejšega, v mutirano obliko njunih temeljev. Hkrati pa imajo člani kljub dodelani zvočni podobi in estetiki prijetno humoren odnos s poslušalci. Vsekakor so newyorški gospodje tu morda zapostavljeni, vsaj kar zadeva osnovno metalsko publiko, ki jim bo še večkrat očitala snobovstvo in pretencioznost. A tudi težka kovina ima svoj lesk, in čar je ravno v tem, da Spirit of Ecstasy in serija bendovih zadnjih plat pravzaprav ne živita več v svetu sežiganja cerkva ali utapljanja v hektolitrih piva. Ko ansambli takole križajo zvočne prijeme različnih podzvrsti in se ne ozirajo na scenske zapovedi, ampak namesto njih raje počnejo nekaj čisto svojega, se rado zgodi kaj posrečeno čudovitega. Lahko bi rekli, da je Spirit of Ecstasy prav to.