IRENA TOMAŽIN: Taste of Silence

IRENA TOMAŽIN: Taste of Silence

Recenzija izdelka
12. 5. 2014 - 19.00

Kamizdat, 2014

 

Znane in velikokrat citirane so besede Kurta Vonneguta, ki je v nekem intervjuju dejal, da sta smeh in jok fiziološko gledano pravzaprav eno in isto: oboje je telesni odziv na doživljanje močnih čustev, frustracijo in nezmožnost takojšnjega osmišljenja tega, kar se posamezniku dogaja. Pisatelj je sicer dodal še, da se sam veliko raje smeji, saj po smejanju ostane dosti manj tistega, kar je treba počistiti za sabo, v intervjuju pa je na ta način izpostavil dva pola uporabe glasu in grla za izgon presežnega zraka iz pljuč. Prva plošča Irene Tomažin, ki se je izčrpno ukvarjala z glasom kot izraznim sredstvom, morda v tej luči ni povsem naključno – pa čeprav ne zavestno po tej analogiji – poimenovana ravno Crying Games. 

V današnji Tolpi bumov tako obravnavamo logični naslednji korak omenjenega albuma iz leta 2011, pa čeprav mu ob njegovih 26 minutah težko rečemo dolgometražni izdelek. Taste of Silence je v začetku letošnjega aprila izšel pri mladi, neodvisni domači založbi Kamizdat in na njem se Tomažin glasu in njegovih potencialov udejanjanja fiziološkega in fizičnega loteva z izrazitim naslanjanjem na ljudsko pesem in svojo plesno-vokalno predstavo Okus tišine vedno odmeva. 

Albumska nadgradnja omenjene predstave se poslušalcu odpre v prepoznavno metafizičnem slogu; v prvem izmed treh krajših segmentov na plošči, naslovljenih Siren, se Tomažin namreč ukvarja s samo naravo glasu in lastno povezavo z njim. Z delčki glasu, ki se sestavljajo v mozaično celoto, ga nato v besedilu opredeli kot določujočo silo, ki je sicer del nje same, a ima tudi svoje specifike, zaradi katerih se včasih vzpostavi kot samostojna entiteta, neodvisna od njenega zavestnega usmerjanja. Avtorica torej glas predstavi tako kot sredstvo skrbnega razstavljanja in ponovnega sestavljanja pomenov kot tudi nagonsko izbran medij za nujno posredovanje intimnega, ki pa v svoji razdrobljenosti dobiva že kar grotesken in mestoma robotski zven. Ravno na tej točki med čisto ekspresijo in spretnim manipuliranjem z njo se na Taste of Silence srečujeta tradicija, zajeta z ljudskimi pesmimi, in nekakšna neopredeljena sodobnost. Omenjeni kategoriji se tako spajata nekje med grlenim žebranjem, vzdihi, ihtenji, človeškimi glasovi, za katere se zdi, da mutirajo v živalske, ter besedili, ki se lucidno in konsistentno vračajo k osnovni tematiki, torej h glasu. Tako se v Siren 5 avtorica nadalje sprašuje o odnosu posameznika do lastnega glasu, v zaključni Siren 3 pa se z glasovi nekako pomiri. Za svoje sprejme tudi tiste, za katere se ji je najprej zdelo, da niso del nje, in se jim na koncu skorajda zaupljivo preda. 

Taste of Silence je tako dokument, ki sicer beleži pomemben prispevek k razumevanju glasu, njegove rabe ter sprejemanja in se z domišljenim sosledjem, razporeditvijo skladb in mestoma povsem melodičnim petjem celo izmakne označevalcu eksperiment, kljub temu pa primarno najbolje deluje v sožitju s fizičnim nastopom, saj ji kot samostojni enoti poslušanja vendarle nekoliko umanjka tista neposrednost doživljanja, ki jo sproži sama glasovna manifestacija v povezavi s fizičnim obnašanjem glasu in pomeni, ki jih nosi, v bolj ali manj naključnem prostoru. Eden izmed takih je TipoRenesansa na ljubljanskem Bregu, kjer bo avtorica album v živo predstavila že to sredo, 14. maja.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.