JAAKKO EINO KALEVI: OUT OF TOUCH

JAAKKO EINO KALEVI: OUT OF TOUCH

Recenzija izdelka
13. 2. 2019 - 19:00

Weird World, 2018

 

Tesnobna vpetost dandanašnjega posameznika v neustavljivi tok sodobnega življenja, sizifovska oddaljenost od redkih preostankov takozvane avtentične izkušnje, občutek oddaljenosti tako od vsakdanjega izkustva kot drugih ljudi, celo neke abstraktne tvorbe, ki ji pravimo Jaz. To so ti klasični veliki problemi, ki nas danes spremljajo vsepovsod - če že ne v trenutkih duševne šibkosti v naših glavah, pa vsaj z lično oblikovanih naslovnic knjig za samopomoč, v preštevilnih videoposnetkih predavanj kakega slavnega kanadskega psihologa ali celo v brezsramnih oglaševalskih materialih za kako vitaminsko-prehransko dopolnilo. Eden manj reflektiranih, a do neke mere učinkovitih načinov za reševanje teh problemov je tudi izoliran oddih v drugem kraju ali državi, kjer lahko pustimo duhu, da se umiri, in telesu, da nas vzpodbudi. Takšno terapijo je pred ustvarjanjem svojega najnovejšega projekta ubral tudi avtor v Tolpi bumov tokrat obravnavanega izdelka Jaako Eino Kalevi.

Gre za finskega pesmopisca, kantavtorja in multi-inštrumentalista, ki se pri svojih petintridesetih letos predstavlja z že kar desetim albumom, sicer pa šele drugim pri večji založbi - prvega, samonaslovljenega, je izdal leta 2015. Pred tem je bil že od začetka tisočletja aktiven s serijskim izdajanjem ploščkov in EP-jev raznovrstnih glasbenih smernic in vplivov, na omenjenem dolgometražcu pa je natančneje izbrusil svoj izraz, ki se tokrat nahaja nekje med meglenimi dolinami dream popa, nostalgičnimi vzpetinami disco elektronike in ostrejšimi vrhovi mehkega rocka. Njegov samosvoj nastop in eskcentrična pojava predstavljata kulminacijo dolgoletnega glasbenega in siceršnjega zorenja, ko je delal kot voznik tramvaja v rodnih Helsinkih, ob izdaji zadnjega predhodnega albuma pa so ga življenjske tračnice v iskanju resnejše glasbene kariere pripeljale v Berlin. Medtem se je mimogrede znašel celo na lanski plošči legendarnega Davida Byrnea, prav tako lani pa se je tudi vrnil s svojim novim albumom, navdihnjenim z že omenjenim duhovnem pobegu v izolacijo na nekem otoku ob grški obali.

Takšna občutja introspektivne samote, nekje na pol poti med brezskrbnostjo in tesnobnejšo izgubo nadzora, sevajo že z naslovnice albuma – primerno poimenovanega Out Of Touch – ki prikazuje plavolasega in dolgolasega Kalevija, bosega in zleknjenega na peščeni obali. Uvodna pesem China Eddie v svojih uvodnih trenutkih verodostojno uglasbi poslušalčeve prve intuitivne misli ob naslovnici in naslovu plošče, ko ga s prav počitniško idiličnimi sintetizatorji, lahkotnim brenkanjem kitar in Kalevijevim mehkim vokalom zaziba v sproščen polsen. Toda nekje na polovici pesmi se nam v uho prikradejo zvoki saksofona, ki v nadaljevanju pesem vzdignejo od sproščenega uvoda v čedalje bogatejši in čustveno katarzičen zvočni aranžma. Kar se torej začne kot že skoraj sladkoben dream pop štikel, ki diši po komercialnejše izpostavljenih izvajalcih, kot so Mac de Marco ali skupina Papooz, se do zaključka razvije v veliko bolj kompleksno dodelano celoto.

Kalevi v nadaljevanju album postopoma nadgrajuje, dodaja raznolike koščke k svoji sicer zelo koherentni zvočni sestavljanki – v Emotions in Motion slišimo nekatere izmed preštevilnih faz legendarnega Davida Bowieja, v komadu This World nalezljivo svetle sintetizatorske linije danes že nostalgično preteklega indie zvoka dvatisočih, v albumu kot celoti pa več kot glasno Kalevijevega vzornika Ariela Pinka. Zbirka desetih komadov, za katere je vse inštrumente odigral kar Kalevi sam, do neke mere na nov način osvetli Finčevo tenkočutno sposobnost kombiniranja mehkih, a nasičenih inštrumentalnih zmesi z učinkovito preprostimi refreni, ki bi v drugačnem zvočnem kontekstu odlično funkcionirali tudi na veliko bolj popoidnem izdelku. Kljub prej omenjenemu relativnemu razvoju albuma skozi posamične pesmi pa se ta kot celota žal preveč utaplja v zasanjanih meglicah in meditativni atmosferi, da bi na koncu kulminiral v kaj več kot posrečen seštevek lastnih vplivov, ki jih vendarle nosi na rokavu. Poleg pomanjkanja zares izvirnih kreativnih prebojev začne s časom dolgočasiti predvsem Kalevijev monoton vokal, ki se skozi globočine aranžamaja na vseskozi podoben način preveč izmika poslušalčevim ušesom, da bi lahko pustil resnično čustveno zaznamovan vtis.

Sploh v primerjavi z avtorjevimi predhodnimi izdajami - denimo s prvencem naslovljenim z avtorjevim lastnim imenom na isti založbi, katerega logično nadaljevanje bi ta album lahko bil - Out Of Touch zveni, kot da je počez in počez premazan z nekakšno sladkobno zvočno glazuro, ki duši ostrino in domet na papirju kakovostno napisanih komadov. Poslušalčeva prva intuitivna misel v uvodnih trenutkih albuma se torej izkaže za utemeljeno na nekem drugem, bolj celostnem nivoju – album s svojo produkcijo in atmosfero preprosto zveni, kot da se je Kalevi na tistem grškem otoku kar malce preveč sprostil. Rezultat je torej plošča, ki ne more biti veliko več kot povsem prijeten, a ne ravno zapomnljiv soundtrack za oseben oddih od utrujajočega vsakdana – kdo ve, morda pa se Kalevijev talent učinkoviteje izrazi ob nastopu v živo, o čemer se bomo lahko iz prve roke prepričali v začetku marca, ko bo ta finski glasbenik nastopil v ljubljanskem Kinu Šiška.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness