L.I.E.S., 2015

Dolgo smo čakali na drugi dolgometražec brooklynskega kozmičnega elektrončkarja, ki nas je leta 2012 odpeljal tja, kamor običajne house založbe in z njimi povezani producenti ne hodijo. Jahiliyya Fields, po domače Matt Morandi, je pred tremi leti utrdil sloves newyorške založbe L(ong) I(sland) E(lectrical) S(ystems) kot ene najbolj zanimivih talilnic okisanega housa, šumečega techna in občasnih abstraktnih ekskurzij. Danes, ko je namnoženi “lo-fi” vse pogosteje le izgovor za pomanjkanje karakterja, se ti avanturistični časi zdijo presenetljivo daleč. Tako daleč, da se je novega Morandijevega albuma morda najbolj razveselil kar frajerski šef založbe L.I.E.S. - Ron Morelli. Slednji danes v Parizu in po Evropi kot ne ravno poceni DJ žanje uspehe revitalizirane house-sreča-techno-sreča-electro temnice, ki je pomagala odpreti arhive in plašnice ter na plesišča vrniti kosmate noge. A Ron se je poslovil od Long Islanda in se znašel nevarno blizu Wall Streeta ter poka svojega prenapihnjenega kataloga, ki se je v le par letih mastno razlezel na okoli 100 izdaj. Nekaj varnih klinov mu držijo bolj kot ne le še producenti, kot so Morandi, Gunnar Haslam, Professor Genius, Steve Moore in nekaj veteranov, ki vsak na svoj način ignorirajo klubske zapovedi na prvo žogo.

S prvo ploščo je šel Jahiliyya Fields s hipnotičnostjo še dlje od melanholično dromljastega Professorja Geniusa, prvega dolgometražnika na L.I.E.S., saj je povsem odvrgel beate in zaplaval proti poznim sedemdesetim z odmevom Tangerine Dream in Terryja Rileyja. “Sint” meditacija se je na osvežujočem albumu potopila med podvodne drone in se dvignila vse do ekstatičnih pulziranj ter pri tem zarezala v korteks globlje kot večina klubskih koračnic z iste platforme. Naslednje leto je Morandi z novim EP-jem zaprašenim klaviaturam izbrusil še bolj plesni rob. V začetku 2014 je nato flambiral Boiler Room s podivjano techno analogijo, potem pa za nekaj časa izginil z rejverskih radarjev. Konec lanskega leta se je vrnil in svoj klubski zvok ojačal s sodelovanjem s Patricio z založbe Opal Tapes. Skupaj sta v svoj okisan modularni techno projekt Inhalants vdihnila zvrhano mero tesnobe, primerne za spastične jutranje ure. Kmalu za to izdajo pa so se začele dolgotrajne govorice o težko pričakovanem nadaljevanju Unicursal Hexagrama.

Album Chance Life je pricurljal na Youtube še pred uradno izdajo letos poleti, saj Morandi ni bil zadovoljen z zvokom vinila, ki so ga morali večkrat natisniti. A kot pravi sam Jahiliyya Fields: »Youtube ne čaka nikogar.« Za razliko od dolgometražnega predhodnika je Morandi tokrat obul tudi en plesni čevelj. Pridodal je psihedelične ritmične jame, od katerih nekateri skoraj preveč potegnejo na čikaškega očaka Hieroglyphic Beinga aka Jamala Mossa, sicer pa služijo za igriv psilocibinski techno potep. Nov album je ohranil okultistični prizvok, zazankan minimalističen klasicizem in sci-fi sintetizatorska brbotanja, a se je sanjava analogija morala nekoliko umakniti omenjeni plesni nogi, ki pa ni zakorakala zares tekoče, zato smo si drznili za Tolpo bumov nekoliko prirediti tok skladb. Zadušljivo hiperprodukcijo techno in house odvodov, h kateri je pripomogla tudi založba L.I.E.S., zadnja leta tako razpihujejo predvsem tako imenovani “outsiderji”, saj podobne primere poznamo tudi na drugih založbah (npr. Stellar OM Source na Rvng Intl.). Ko bi bil šef Ron Morelli manj požrešen in imel bolj srečno roko (ter več jajc) tudi pri kletnih izdajah, ne bi bili priča počasnim izdihljajem nekdaj vitalne (pod)scene. Na srečo je ne najbolj pikantno techno poletje še pravi čas popopral vsaj Jahiliyya Fields.