Antenna Non Grata, 2023

Tilen Kravos se je v zadnjih letih vzpostavil kot eden plodovitejših kitaristov mlajše generacije, predvsem skozi svoje delovanje na neodvisni alternativni sceni. Če se vsaj malček gibljete po koncertih resne, kreativne in improvizirane godbe, ste ga na takšen ali drugačen način zagotovo srečali, če ne kot nastopajočega, pa kot del občinstva. Zasedbe, v katerih je trenutno dejaven, so Niemoy, Eating Sports, Kombo C, Jacare in duo Kopfschmerzen, v Tolpi bumov pa tokrat obravnavamo njegovo delo s poljskim čelistom Jakubom Gucikom, ki sta ga glasbenika poimenovala Infuzja, izšlo pa je pri poljski založbi Antenna Non Grata.

Album je sestavljen iz štirih improviziranih sklopov oziroma skladb, ohlapno povezanih s konceptom infuzije v njenem izvirnem pomenu, torej vnosa substance v telo po nenaravni poti. S tem konceptom infuzije ustvarjalca doživljajsko opisujeta genezo posnetkov s koncerta nekega poletnega večera na Poljskem. V pripisu k plati opisujeta, da so bili tistega večera vsi deležni infuzije skozi ciklično vsrkavanje in podajanje in ponovno sprejemanje okoliških signalov.

To je nedvomno nekaj, kar lahko začutimo v zvočnem izrazu, je namreč izrazito dinamičen, odziven in niansiran. Za primer lahko izpostavimo kontrast med zadnjimi minutami kompozicije I in nadaljevanjem v kompoziciji II. Gostota glasbenega materiala se med obema znatno zmanjša, tempo se upočasni, posamezni izmenjujoči se kitarski in čelistični vložki pa postanejo jasno artikulirani. Ustvarjalca z bolj ali manj konstantnim, skorajda mehaničnim ritmom ustvarjata tudi močan občutek stabilnosti, preko katerega se nato pogovarjata s kratkimi razsekanimi melodičnimi frazami.

S temi opisi želimo prikazati širino zvočne dimenzije koncerta, ki se pokaže že v prvih dvajsetih minutah plošče, in hkrati izpostaviti tudi izjemno srečo glasbene najdbe, do katere sta ustvarjalca prišla. Seveda igrajo pri improvizirani godbi veliko vlogo tehnična pripravljenost ter opazovanje in odzivanje skozi filter tako že udejanjenih izkušenj kot tudi razširjanja obzorij skozi poslušanje plat in koncertov. Koncert predstavlja raziskovanje in borbo z njimi samimi, z dogmami in identitetami, ki jih ustvarjalci nosijo s sabo. Še bolj kot to pa gre za metaforo rudarstva, v duhu katere bi lahko dejali, da so ustvarjalci kljub vsemu orodju, ki ga prinesejo na oder, odvisni tudi še od najmanjših vzgibov svoje lastne volje. Takó igranje postane kopánje za mnogoterimi, pogosto neskončnimi možnostmi, ki jih zvočnost lahko zavzame. 

S tem v mislih lahko ponovimo, da Infuzja predstavlja srečno glasbeno najdbo prav zaradi poklopitve vseh neoprijemljivih spremenljivk. Na odru sta bila prav Kravos in Gucik, ki sta imela dan, kakršnega sta imela, da je bil koncert zabeležen v vsej svoji širini in globini. Da sta odkrila prav to glasbo. Na albumu ni izmišljenih trenutkov, ki glasbeno ne bi stali sami zase ali bi kazali na plehkost ali klišeje. Njuna glasbena misel od začetka do konca teče gladko, brez negacije in spotike na albumu, polnem razburljivih zlatih zrnc, kot je denimo bežen citat iz Gershwinove skladbe Summertime nekje proti četrti minuti kompozicije IV in ga lahko beremo kot aluzijo na vroč poletni dan, ki sta ga ustvarjalca preživela pred koncertom. Eden lepših trenutkov na albumu nastopi v skladbi III, okoli sedme minute, ko po gostem ritmičnem kontrapunktnem čebljanju z lirično raztegnjenim e-mol arpeggiom v kompozicijo vstopi čelo, medtem ko ga spremlja subtilen feedback Kravosove kitare. 

Takšni trenutki ne frekvenčne, temveč kreativne harmoničnosti so redki, ustvarjalca pa nam ponudita vstop v svet, v katerem lahko čutimo celo vremenske okoliščine, ki jih opisujeta v pripisu k plošči Infuzja. Izdelek se ponaša tako s tehnično kot tudi s čustveno širino in navihano kreativnostjo, negovano v gredici vse resnosti in teže, ki takšni glasbi pritiče. Izvrsten album ne zgolj za Kravosovo diskografijo, temveč tudi za navdih vsem sedanjim in prihodnjim generacijam navdušencev nad kreativno godbo.