JAMES BLAKE: ASSUME FORM

JAMES BLAKE: ASSUME FORM

Recenzija izdelka
1. 2. 2019 - 19:00

2018, Polydor

 

Januar oklicati za depresiven je podobno, kot bi dejali, da so Gorenjci skopi. Šlo bi za nedvomno butast in očiten stereotip, a vseeno z dovolj globine, da januar mnogi okličemo za mesec, ki bi ga vsako leto najraje pozabili. Zabave manjka in glasbena scena v tem času kvečjemu nabira moči, da bo v nadaljevanju pogumno zakorakala v prihodnost, v kateri bi nas obdarila z novimi, predvsem dobrimi rečmi. A kje so te v tem trenutku? Nedvomno se najde katera, ki nas preseneti, a vseeno se trenutno s težkim srcem prebijamo skozi hladno apatijo, ki nam jo je zapustilo novo leto. Depresivni smo in želimo si pravšnjih zvočnih kolažev, ki bi nam potrdili rastočo bedo … in glej ga zlomka, tam v daljavi se le pojavi umetnik, ki je več kot znan ustvarjalec opojnih žalostink. Pa vendar nas te tokrat precej presenetijo.

Glasbo omenjenega umetnika je lani Pitchfork opisal kot sad boy music in s tem predstavil argument, da James Blake ostaja predvsem senca žalostnega pesmopisca, ki rad meša zvočne svetove elektronske glasbe in klasičnih pesmi. Z izdajo singla Don't Miss It je Blake med kritiki ustvaril razdejanje in nam podal namig o zvenu prihajajočega albuma. Nekateri so to novo skladbo sprejeli kot intimno izpoved, ki se lepo poda klasični podobi blakovske žalostnike, medtem ko so drugi trdili, da je skladba le formulaična in repetitivna zvočna megla. To razdejanje se ni razblinilo niti takrat, ko je Blake v svet končno poslal svoj nov, četrti dolgometražec Assume Form. Združena mnenja kritikov in ljubiteljev Blakove glasbe so mu torej prinesla tudi številne kritike, ne le pohval. Medtem ko so NME, Consequence of Sound in dobri stari Fantano Blakovo drugačnost hvalili, so drugi predvsem pogrešali stare oblike njegove glasbe.

Assume Form ni tipičen James Blake. Že otvoritvena istoimenska skladba nam predstavi ustvarjalca v drugačni in precej bolj pozitivni luči. Kmalu opazimo, da nam plošča ne bo pomagala utapljati se v januarski depri, kvečjemu ji ta plošča predstavlja kontrast. Tokrat namreč ne poslušamo o ustvarjalčevem nezadovoljstvu in žalosti, temveč smo priča njegovi srečni zaljubljenosti in novemu življenju v vselej živahnem Los Angelesu. Blake torej veliko porcijo svojih novih skladb nameni svoji partnerici, igralki Jameeli Jamil, rezultat pa je prav simpatično enostaven.

Blake je velik del svoje ustvarjalne kariere namenil ustvarjanju edinstvene mešanice tipično britansko začinjene elektronske glasbe, gospela, bluesa in klasičnih oblik pisanja pesmi. To kombinacijo je predstavil že s svojimi prvimi krajšimi izdajami in nato nadaljeval z vsakim naslednjim ploščkom. Blakovo mešanje vplivov je za mnoge edinstveno, a primorani smo dejati, da mu včasih tudi gladko ne uspe. Združiti dva povsem različna pola glasbenega ustvarjanja je težka, če ne nemogoča naloga. Blake se na Assume Form svojim preteklim frustracijam ob poskusih popolne združitve odreče oziroma stopi na stran predvsem klasične pesmi, ki tokrat le vsebujejo elemente elektronske glasbe. In ravno tu vskoči močna premisa kritikovega argumenta. Novi dolgometražec je zanj ravno v tem smislu morda pa že kar dolgočasen.

James Blake si tokrat dovoli repeticijo in enostavnejše strukture. Opre se na format popskladbe, njegove temelje pa zamakne le toliko, kolikor je zares potrebno. Vendar prav tu opazimo tudi njegov posebni talent. Blake zna uteči repeticijo in z njo ustvariti dovolj zanimivih utrinkov, da album v nobenem trenutku ne zapade v popovski kliše. Can't Believe The Way We Flow denimo uporabi glasen sample r'n'b zasedbe The Manhattans kar v celotni dolžini pesmi. Vendar nam ta vzorec nikoli ne stopi v napoto, prej deluje kot resnično zabavna aranžmajska osnova za Blakov morda monoton vokal. Nekaj podobnega slišimo v skladbi I'll Come To. Vendar repeticija in semplanje starih romantičnih pesmi nista edini prednosti albuma Assume Form.

Element, ki smo ga na Blakovih predhodnih dolometražcih morda najbolj pogrešali, je bila ravno dinamika skladb. A z odrekanjem določenim pravilom ustvarjanja elektronske glasbe nam Blake tokrat ponudi dovolj dinamičnega razpona, da ta postane ne le opazen, temveč eden pomembnejših elementov nekaterih skladb. Vrhunec albuma, skladba Into The Red nam predstavi enostavno repeticijo, ki gradi in gradi, a je daleč od kake slabe imitacije post rockovskega izrazja. Blakova vokalna linija je dodelana, zanimiva in na trenutke celo hipnotična. A Assume Form nam predstavi tudi slabše plati … takšne, ki bi jih težko ubranili pred besedami številnih kritikov.

Moč Blakeovega ustvarjanja je predvsem v njegovih elektronskih produkcijah in žalibog njegovih baladah. Na Assume Form pa se skuša Blake tem svojim močem odreči in njegova neizkušenost v rapanju ali sarkastičnem petju se nedvomno začuti v skladbah, v katerih slišimo tudi goste. Ti so seveda dobrodošli, saj lepo začinijo vzdušje Blakovih občasno monotonih vokalov. Rosalía ga vsekakor lepo dopolni, André 3000 in Travis Scott pa skladbam v katerih se pojavita vsekakor vlijeta občutek gibanja in ti tudi zaradi njunih dopinosov ne izpadeta mlačno.

Assume Form ni popoln blakovski album. V njegovi diskografiji takšnega še ni bilo. Predstavlja predvsem dobrodošlo spremembo v ustvarjalčevi karieri. Zadovoljen James Blake nam ponudi marsikaj, in zdaj, ko so okovi nemogočega združevanja glasbenih oblik končno pozabljeni, bomo naslednjega januarja morda končno tudi mi odrešeni večnih muk.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness