Vagrant, 2014

Irska je svetovnemu občinstvu dala kopico odličnih kantavtorjev, katerih skupni imenovalec je bila nekakšna specifična, otožna senzibilnost, ki so jo znali združiti z lepimi melodijami in odlično izvedbo. Mednje se je s svojo prvo ploščo Early In The Morning v letu 2010 suvereno uvrstil tudi James Vincent McMorrow. Njegov prvenec je bil melanholičen, z nostalgijo prežet presežek, ki so ga odlikovale spevne pesmi, polne ekstatičnih vrhuncev in tihih meditacij. McMorrow se je pokazal v najboljši luči: kot človek unikatnega, patiniranega, skoraj angelskega glasu in kot glasbenik, ki se je zavezal minimalističnemu perfekcionizmu.

Tudi na drugi plošči je v ospredje postavil svoje največje kvalitete, le da jih je tokrat prestavil v malce drugačen glasbeni kontekst. McMorrow se je na Post Tropical odmaknil od folkovskih korenin in se začel resneje spogledovati s soulom in R&B-jem, na katera je v preteklosti že nakazoval z odlično priredbo komada Higher Love legendarnega Steva Winwooda. Moderna pot, ki jo za pristop k R&B-ju uporablja McMorrow, spominja na Toma Krella in njegov projekt How To Dress Well. Pesmi Cavalier in Red Dust skoraj popolnoma opustita kitarski folk v slogu Fionna Regana in se ob pomoči klaviatur, clapov in teksturiranja premakneta v popolnoma druge, deloma bandovske, deloma elektrončkarske sfere. Perkusivnost pesmi Gold asociira na ritmično večglasje zasedbe Local Natives, zaključni komad  Outside, Digging pa ima dnevnosobni, jamesblakeovski pridih. James Vincent McMorrow, ki sicer nikoli ni bil dolgočasen glasbenik, je svojo paleto razširil do te mere, da so primerjave z Justinom Vernonom, ki je v zadnjem času eden izmed bolj avanturističnih izvajalcev v tem polju, še vedno na mestu.

Na plošči Post Tropical je navkljub vsemu kar nekaj trenutkov, ki v spomin prikličejo Jamesovo prvo ploščo. Skupaj s pesmimi v novem stilu tvorijo kompaktno celoto, ki se neopazno prelije od začetka do konca. Rdeča nit ostaja toplina, ki v žarkih sije skozi razpoke v melanholični narativi in napolnjuje skrbno odmerjeno tišino. James Vincent McMorrow je svojo glasbo nadgradil z razgibanostjo in novimi dimenzijami, brez da bi ji odvzel iskrenost in preprostost, ki sta jo tako zelo pozitivno zaznamovali v preteklosti. Odlično!