Bokeh Versions, 2019 

Ponedeljkovo Tolpo bumov tokrat posvečamo svojevrstnemu grškemu ustvarjalcu Dimitrisu Papadatosu oziroma Jayu Glass Dubsu, producentu, ki svoje nefaktografske interpretacije digitalnega duba, neobremenjene z zgodovinskimi dejstvi dediščine tega žanra, v svet pošilja od leta 2015. Postopke živega nalaganja analognih efektov, osrednje producentske prakse znotraj žanra, je Dubs prenesel v svet sodobnih digitalnih produkcijskih platform. S tem pa je znotraj do neke mere zakrnelih producentskih praks, ki so bile omejene na historično rabo, odprl nove estetske potenciale. V tem smislu gre njegove ustvarjalske tendence neposredno navezati na filozofijo čudovite bristolske založbe Bokeh Versions, njegovega prvega doma, ki zadnja štiri leta aktivno reprizenta sodobne emulacije izvornih dub zvokov.

Po res obsežnem zalogaju kasetnih in kratkometražnih izdaj za založbe Berceuse Heroique, The Tapeworm, Anòmia, Ecstatic in številne druge je tako pred nami njegov polnokrvni dolgometražni prvenec Epitaph, s katerim se Dubs še dodatno oddaljuje od ozkega zgodovinskega pojmovanja duba ... kot žanra, kot skupka producentskih postopkov oziroma kot načina mišljenja v glasbi. Na to namiguje že simbolična opustitev besede dub v imenih kompozicij, besedice, ki je doslej dominirala v naslovih njegovih del. Dodaten slogovni zasuk predstavljajo obsežnejša vključitev lastnih vokalov ter sodelovanja z grško pevko Yorgio Karidi in britanskim saksofonistom Benom Vincem, ki bo aprila med drugim nastopil na zagrebškem festivalu ZEZ. Potenciale prepletanja digitalnih dubov in ženskih vokalov je Dubs sicer raziskoval že na kratkometražni izdaji YMFEES s trip hop pionirko Leslie Winer, ki smo jo predstavili tudi v Tolpi bumov.

Če so se vam ob dosedanjih opisih v glavi še naprej izrisovale podobe zapohanih gospodov z rastami, ki v studiu v Kingstonu na ogromnem soundsystemu testirajo svoje bistroumne rabe odmevov, smo bili žal neuspešni. Album Epitaph ima več skupnega z obrednim in temačnim zgodnjim industrialom ter trip hopom kot pa s fotri žanra duba. Spremni teksti namigujejo na gotsko atmosfero ter vlečejo asociacije na grško mitologijo, reki Stiks in Had. In čeravno morda v tem izpadejo nekoliko pretenciozni, pa se Dubsova estetika, v kateri se faze odmevov bojujejo za svoj prostor ena čez drugo, v kateri prevladujejo molovski toni, v kateri se prepletajo omedlevost, otožnost in onostranstvo, resnično izkaže za primerek psevdoantične obredne ter globoko meditativne glasbe.

Seveda je čisto naključje, da je recenzent ravno pred kratkim bral Sartrovo dramo Muhe, a celoten album Epitaph močno asociira na zadušljivo atmosfero omenjene drame, na gnusni smrad neskončnih rojev muh, na prežgano človeško meso in črnino, ki veje iz pogubljenih ljudi ... In na Orestov poslednji nagovor meščanov, svojevrsten epitaf. Dubsov dolgometražni prvenec, z izjemo redkih trenutkov zvočnega optimizma, denimo v komadih Intro ali zasanjani mojstrovini To My Benefitors, pretežno brodi po temačnih in zaudarjajočih močvirjih Hada. Za poslušalca je disociativna, razpršena in mrakobna narava albuma, predvsem ob neprimernem času in vremenu, lahko kar resen zalogaj. Istočasno pa nam globoko poslušanje ponuja resnično enkratno doživljajsko teletransportacijo v neslutene kotičke lastne mitologije.

Kot resen poslušalski podvig je torej Epitaph nedvomno nekakšna prelomna točka na ustvarjalni poti Jaya Glass Dubsa. Z njim močno širi namembnost svojih raziskovalnih producentskih praks; z vidika estetike svoj slog izpopolnjuje z navezovanjem na grško glasbeno in delno literarno tradicijo; obenem pa včasih bolj, včasih manj uspešno v svojo glasbo vključuje lastne in gostujoče ženske vokale, v živo odigrane saksofonske parte Bena Vinca, resnejše godalne aranžmaje in druge detajle. S tem se konkretno oddalji od dubovskih osnov na relaciji bobni, bas, vokali in efekti. Epitaph tako predstavlja pogumno in pozornosti vredno poglavje v karieri grškega raziskovalca sodobnih dubovskih praks ter še eno enkratno izdajo v katalogu založbe Bokeh Versions. Vseeno pa verjamemo, da je Jay Glass Dubs z tem albumom po petletnem eksperimentiranju šele resno izstopil iz svoje embrionalne razvojne faze in nakazal, kaj vse se lahko še skriva v prihodnosti.