The Leaf Label, 2012

Ime Jherek Bischoff na prvo žogo morda ne pove veliko. Glasbenega aranžerja, komponista in producenta veliko bolje orisujejo in ne nazadnje zaznamujejo dela, znotraj katerih je na svoji pestri avtorski poti sodeloval. Ob boku z Jamiejem Stewartom iz zasedbe Xiu Xiu lahko Jhereka  razumemo tudi kot gonilno silo seattelske novodobne eksperimentalne pop zgodbe, saj že dobro desetletje deluje in sodeluje z bolj ali manj uveljavljenimi lokalnimi zasedbami, kot sta The Dead Science in Parenthetical Girls, pa z že omenjenimi Xiu Xiu, Owenom Ashworthom, možem izza Casiotone for the Painfully Alone,  dejaven pa je tudi v s klasično glasbo prežetih projektih, kakršen je denimo Wordless Music.

Ob prisotnosti tolikšnega glasbenega entuziazma njegov skok v solistične vode tako ni povsem nerazumljen, nenazadnje se je s prvencem, imenovanim Jherek Bischoff, javnosti predstavil že pred šestimi leti, toda prav njegova aktualna plošča Composed je s seboj prinesla resnejši avtorski premik, ki proži nemalo ambicij. Združitev glasbenih svetov, znotraj katerih Jherek tudi sicer aktivno deluje, je evolviralo v prijetne pop orkestracije, ki nikakor ne skušajo izzveneti pretenciozno. Nasprotno, v prvi vrsti nam Bischoff predstavi pop skladbe, ki se na poti prearanžiranja po potrebi plemenitijo z orkestralnimi vložki in se na račun suspenzivnih aranžmajskih ponovitev primerno raztezajo. Na tak način postanejo skladbe precej bolj teatralne, ob njih pa si v spomin kaj lahko prislikamo kanadskega multiinštrumentalista Owena Palletta ali denimo Sufjana Stevensa, ki svojo vizijo baročnega popa izražata na precej soroden način. Smernice se ponujajo tudi z bolj folkovsko orientiranimi glasbeniki, denimo Andrewom Birdom, Van Dyke Parksom ali Beirut, kar pa ne pomeni, da Bischoffu umanjka glasbenih apetitov.

Zanimiva je že sama kontekstualna postavitev plošče Composed, katere zasnova je v celoti ustvarjena s pomočjo ukulela. Bazičnim aranžmajem skladb je Jherek tekom let dodajal inštrumentalne dele, katerih zvoke je s pomočjo prenosnega računalnika kopičil na najrazličnejših lokacijah ter jih med seboj plastil in lepil. Composed je zatorej glasbeni kolaž, ki bi ga lahko Bischoff ob drugih priložnostih sestavil povsem drugače. Še bolj zanimivo pa je, da se Jherek na njem sploh ne predstavi v vokalni vlogi, marveč je k sodelovanju raje povabil eminentne glasbene goste, kakršna so denimo kitarist Nels Cline ali David Byrne, ki svoj glas posodi na otvoritveni Eyes, pa brazilski glasbenik Caetano Veloso, ki v skladbi The Secret Of The Machines prijetno poudari romantični podton plošče in spomni na zgodnje broadwayske mjuzikle, a le toliko, da lahko s svojim sinkopiranim bobnarskim solom na svoj račun pride Greg Saunier iz zasedbe Deerhoof ter delo umesti v povsem novo glasbeno okolje.

Ključ Composeda je torej Bischoffova vizija kolaborativne plošče, ki ne prerašča osnovne avtorske ideje. Raje kot podrejanju se Bischoff prepušča vrlinam posameznih glasbenikov, jih skrbno umešča v celostni kontekst in pri tem pazi na vsak košček sestavljanke. In prav pri tem je Jherek izjemen. Gostje s svojimi različnimi barvami glasov plošči predvsem širijo razpon, ki v dobrih tridesetih minutah obdela številne žanrske kombinacije in nikakor ne razočara. Tudi Jherekovo komponiranje je dinamično, barvito, filmsko in nadvse ambiciozno, s poglabljanjem v polje lastne avtorske vizije pa se utegne umestiti tudi med vidnejše avtorje nove glasbene generacije. Composed je nadvse zadovoljiv začetek.