Warp Records, 2020

V današnji Tolpi bumov se posvečamo novemu kratkometražnemu izidu, ki prihaja z Otoka. Britanski dvojec Jockstrap je navkljub svoji mladosti že precej drzno krenil v svojevrstno smer neopredeljivega popevkarstva in zaradi svojih drznih in domiselnih spajanj na videz nespojljivih žanrskih prvin pritegnil dobro mero zvedavih ušes. Po dobrem letu od EP prvenca Love Is the Key to the City, na katerem sta prvič vzbudila pozornost glasbene javnosti, se tokrat pri založbi Warp predstavljata s prav tako na velemesto sklicujočim EP-jem Wicked City.

O čem pravzaprav govorimo, ko govorimo o navezi Jockstrap, nam do neke mere lahko razkrije ozadje dua. Pevka in violinistka Georgia Ellery, ki se na priznani londonski šoli za glasbo Guildhall mojstri v jazz violini, je v eni izmed predavalnic spoznala študenta elektronske glasbe Taylorja Skyeja in v njem našla ustvarjalnega somišljenika. V letu 2018 sta si začela izmenjevati ideje in posnetke, pri čemer je v kombinacijo vsak pridajal sebi ljub del. Rezultat so godala, pomešana z elektronskimi beati in sampli, skupaj z nežnimi šepetajočimi vokali, ki evocirajo stare popevke iz 60. let. Aprila leta 2019 sta izdala debi Love Is the Key to the City, ki se prav tako kot na pol realistične, na pol fantazijske vinjete, ujete v šest skladb, upira natančni opredelitvi. Težko zapišemo formulo, po kateri je ta debitantska mini izdaja, ki sta jo mladca izdala pri zgolj 21 letih, zmožna takšnega presenečenja, a morda razlog tiči v dejstvu, da EP deluje po principu združevanja nepričakovanih kontrastov. Na njem se Ellery vrne za nekaj desetletij nazaj z nostalgičnim petjem in z bossa novo prežetimi melodijami, ki jih Skye izvleče iz preteklosti ter bolj ali manj manipulativno povalja v sedanjosti.

Na Wicked City sta si tovrstne shizofrene zasuke ter deviacije dovolila še naprej stopnjevati – že začetna skladba Robert ne zveni kakor nič dosedanjega. Na trenutke razbija v hiphoperskem beatu, bobni od samplov, medtem ko se Georgiino surealno pesniško pripovedništvo sprevrača v raznolikih efektih in nenadejanih prelomih. Vmes se za nameček prikrade tudi arizonski rapper Stepa J. Groggs iz zasedbe Injury Reserve. Na sledečem komadu Acid se vrnemo k bolj prepoznavnemu zvoku zasedbe – znova se oglasijo godala in zasanjan glas, skladba pa skozi sito Skyevih elektronskih obdelav deluje kot psihoaktivna retro popevka. Komad Yellow In Green bi glede na celoto albuma lahko opredelili za enega izmed manj ekscentričnih, a v katerem se znova dobro izrazi Elleryjino občutje za skladbopisje, slednje pa pride do izraza tudi na prvem izmed vrhuncev albuma z naslovom The City. Ta v osnovi sicer klavirska balada hrepenečega besedila s Skyevim elektronskim preobratom permutira v svoj antipol. Gre za moment, ki poslušalca dobesedno šokira – Ellery se nenadoma, kakor da bi jo ugrabil nezavedni svet potlačenih spominov in strahov, izraža v nesmislih, v katerih nastopajo pošasti, bobri in medvedi in med katere se vrivajo banalni vsakdanji prizori. Njen močno procesiran glas se razpne od lowpitchanega do otroškega ter v takšni in drugačni maniri preskakuje, pohiteva in pavzira. Pravkar opisan The City v kombinaciji z zaključnim razcepljenim pop štiklom City Hell, posipanim z nepričakovanimi efekti in godalnimi vložki, nas privede do spoznanja, da EP Wicked City na nas pusti močan vtis.

Jockstrap ne deluje kot dvojec z razdelano vizijo – še več, rekli bi lahko, da se namensko slepo prepuščata toku ustvarjalnosti, ki v vsakem od članov vre na svoj način in z lastno identiteto. Po eni strani ju odlikuje glasbena študioznost, po drugi pa vesta prav to zabrisati v kot in ubrati pot prave anarhije. Preteklost ju obenem privlači in dolgočasi. Njune skladbe pogosto delujejo nenavadno poznano, vendar v njih živi nekaj povsem neznanega, včasih celo humornega ali grozljivega. Kakorkoli že ubesedimo poanto Jockstrap, za duo lahko rečemo, da je v svoji glasbi ustvaril tisti poseben občutek, ki izmuzljivo biva na stiku kontrastnih svetov in ki banalno, poznano in ustaljeno pretrese do mere šokantnega in svežega. Vsekakor sta Georgia in Taylor dobro uigran talilni lonec različnih kontrastov z velikim potencialom za nove, še nenadejane transformacije.