V tokratni Tolpi bumov se posvečamo dvema temačnima in kratkima, če že ne nujno kratkometražnima izdajama. Najprej bomo uho vrgli na EP Kill Johna Bencea, ki je izšel kot prvorojenec nove založbe Grooming Yvesa Tumorja. V drugem delu pa bomo poslušali album Kontrapoetik, ki ga je Švedinja Maria w Horn izdala lani poleti pri berlinski založbi Portals Editions.

JOHN BENCE: Kill (Grooming label, 2018)

EP Kill je post-vse drama v treh dejanjih. Je točno takšna izdaja, kakršno bi si predstavljali kot prvo izdajo Tumorjeve založbe, pa vendar zveni sveže. Svoji kratki minutaži navkljub se v Kill odvije zgodba morilca, ki ubije svojega ljubimca/ljubimko, si nato sodi sam, za veliki finale pa se povzdigne k bogu, nato mu sodi še ta.

Svoj debitantski album Disquiet je Bence izdal pri Jaarovi založbi Other People že daljnega leta 2015, v vmesnem času med prvencem in tokrat obravnavanim etc. etc. pa se je uvrstil še v ansambel, ki ga je Ashley Paul zbrala za svoj lanskoletni zelo čislani plošček Lost in Shadows. Sicer klasično izobraženi skladatelj se očitno bolje kot kje drugje počuti na lokalni bristolski sceni eksperimentalne elektronike. Vendar pa - kaj je tista posebna magija, zaradi katere se prva edicija vinilnega formata izdaje že prodaja po presežnih cenah iz druge roke?

Kratkometražec se prične z odločnim pizzicatom na violončelu, ki ga kaj kmalu obarva ambientalen, padovsko zveneč vokal srhljive kvalitete. Razumljivo, pripravlja se umor, ki ga vokal pričara tako prepričljivo, da se nam pred očmi nariše lynchevsko slasherski prizor klanja. Pripovedovalec nato z veliko dedicated prostora utemeljuje in opravičuje svoje dejanje, a truplo očitno še ni popolnoma truplasto in kar kliče k še malo štihanja, preden se poslušalec lahko preda grenki samoti, ki v drugi kompoziciji vodi v samomor. Bence operira s precej minimalističnim naborom orodij, a glas, tolkala, violončelo in elektronska obdelava kljub temu uspejo pričarati široko zvočno sliko. Razpadajoča, entropična kompozicija, v kateri se pripeti samomor, nas pelje navzgor, pred obličje vsemogočnega, vokalne harmonije zvenijo s sakralno kvaliteto in pripravljeni smo na sodbo.

Tisto magično je torej očitno način podajanja zgodbe. Cela drama v petnajstih minutah.

MARIA W HORN: Kontrapoetik (Portals Editions, 2018)

In tam, kjer Bence konča, Maria w Horn začne. Dobrodošli v peklu. Le da je pri izdaji Kontrapoetik Lucifer na novo razumljen kot feministični osvoboditelj žensk. Kar nekaj skladb s ploščka je komponiranih za čisto zaresne ceremonije prave feministične satanistične sekte. Kompozicija Ave je na primer oblikovana na predlogi besedila Michelle Jangmyr, sektašice. Tudi sicer Horn materiale in koncepte vleče iz realnosti zgodovine svoje domače severnošvedske regije Ångermanland. Burno preteklost preganjanja čarovnic ter bojev med delavci in vojsko raziskuje s pomočjo terenskih posnetkov iz arhiva Muzeja umetnosti v Härnösandu, novoizkopanih arhivskih posnetkov švedskega radia, melotrona, cerkvenih orgel in sintetizatorja zvoka Buchla 200.

Kontrapoetik na prvi pogled torej deluje kot široko zastavljena šestdelna zgodba, a v njenem jedru leži močan temelj minimalizma. Na videz preproste harmonije v kombinacijah z neverjetno pozornostjo do drobnih podrobnosti tekstur in močno procesiranimi dromljajočimi zvočnimi pejsaži pa zvočnost pripeljejo celo na kontraprag maksimalizma. Ta dvojnost je še eden od smiselnih ključev za interpretacijo izdaje Kontrapoetik. Mini kontra maxi, bog kontra hudič, sveto kontra posvetno, skandinavska popolnost kontra skandinavska sploh-ne-popolnost.

Kljub svojim konceptualnim, uporabnim in historično referenčnim komponentam pa izdaja Kontrapoetik zveni prej poetično kot faktično. Z vsemi naštetimi gradniki Horn izgradi tesnobno hišo in nas kljub ideji višjih nadstropij ne izpusti iz kleti. Vendar ta klet ni zgolj zlovešče srhljiva, je tudi kolosalen poklon žanrom noisa, drona in ambientalne glasbe.