Domino, 2024

V novih začetkih in pogubnih koncih je ameriška kantavtorica in komponistka Julia Holter iskala navdih za svojo šesto studijsko ploščo Something in the Room She Moves. Vanjo je izlila intimne občutke ob rojstvu hčere in ob izgubi osemnajstletnega nečaka, ki je umrl kmalu po njem. V tem obdobju je izgubila tudi stara starša in dedku v spomin v album vpletla tudi zvoke njegove lap steel kitare. Sočasni dogodki rojstva in izgube so močno vplivali na njeno ustvarjalnost in Julia sama pravi, da album navdihujeta kompleksnost in možnost preobrazbe naših teles.

Šesti studijski dolgometražec Julie Holter je torej nadvse oseben. Na album je avtorica preslikala otroško igrivost, ki je z rojstvom hčere postala del njenega vsakdana. Tako so skladbe polne nepričakovanih efektov in produkcijskih presenečenj. Med njimi so vmesne zvočne prekinitve, melodične pavze v nekaterih komadih, ki se velikokrat pojavijo na vrhuncu zvočnega dogajanja. Glasba takrat za trenutek obstoji, kot da bi želela zadržati sapo, preden se ponovno začne in oživi z novo energijo. Mogoče Julia Holter tako želi z muziko opisati, kako se ljudje počutimo, ko se nam zaradi izgube podre svet, a življenje kljub bolečini neumorno in hitro teče naprej. Te miniaturne prekinitve so včasih zelo prikladne, avtorica na začetku albuma namreč posega po širokem naboru zvočnih sredstev in včasih imamo občutek, da je glasba prevelika gmota številnih zvočnih elementov.

Simultano zvočenje raznolikih glasbenih gradníkov nato nekje na polovici albuma v komadih Materia in Meyou Julia zreducira, potem pa v komadu Spinning ponovno zaide k prejšnjim vzgibom. Mestoma je vsega preveč, toda vse se na nek svojstven in skladateljsko dobro premišljen način preprosto poklopi. Plata Something in the Room She Moves je tako od vseh Juliinih solo izdelkov najbolj izvirna. Umetnica iz indie popa, ki ga je predstavljala na svojih zgodnjih ploščah, sega vedno višje – njena glasba postaja vse kompleksnejša in abstraktnejša. Nekaj se torej premika tudi v njenem umetniškem prostoru. To smo lahko zaznali že na prejšnji plošči Aviary iz leta 2018, še izraziteje pa v glasbi, ki jo je ustvarila za film Nikoli redko včasih vedno in za album Behind the Wallpaper, ki ga je v sodelovanju z zasedbo Spektral Quartet izdala lani. 

Po šestletnem solističnem zatišju in delu pri drugih projektih je Julia Holter marca letos predstavila nov dolgometražni izdelek, ki je izšel pri založbi Domino. V grobem je Something in the Room She Moves avant pop album, ki ga je glasbenica obogatila s primesmi jazza, klasike, psihedeličega rocka in elektronskega popa. V muziko so vkomponirani tudi prostorski posnetki, v komadu Evening Mood  denimo tudi posnetek hčerinega srčnega utripa z ultrazvoka.

Po principu žanrsko neomejenega izraza Julia na plati raziskuje tudi meje svojega altovskega vokala, ki se sanjaško giblje nad sintovskimi in basovskimi linijami, zvočnim temeljem albuma. V inštrumentacijo je avtorica vključila tudi pihalne inštrumente in horne. S flavtami in pikolom iniciira vzhodnjaške spiritualne napeve, ki morda kličejo po osebah, ki jih je izgubila. Hkrati so omenjeni inštrumenti s fragmentiranimi melodijami velikokrat nosilec eksperimentanega aspekta, široke zvočne zmožnosti še enega pihala – saksofona, pa Julia uporabi predvsem, da plošči doda tudi jazzovsko noto. Za ploščo je zvoke sakofona posnel Chris Speed, eden številnih inštrumentalistov, ki so s svojim muziciranjem prispevali h končnemu zvenu plošče Something in the Room She Moves. Jazzovski vzorci so dodatno podprti z akorodičnimi postopi v sintu. 

Tudi vokal je kdaj odpet z jazz nastavkom, ki najbolj pride do izraza v komadu Materia. Ta je tudi eden tistih, ki v sebi nosijo bogato in raznoliko liriko. Besedila na plošči sicer prestopajo od večkrat ponavljajočih se stavkov do globljih, širših kontekstualnih izpovedi. Spretno se sprehajajo med različnimi tematikami, kar nas posrka v njihovo raziskovanje, in če jih zgolj prebiramo, oddajajo vtis sodobne poezije. V pesmi Meyou se na primer ponavljata zgolj besedi me in meyou, kar je z vidika besedil nadvse preprosto, toda avtorica zgolj ti dve besedici z glasbenim znanjem preobrazi v pravo komorno ekstazo. Z vokalnim eksperimentiranjem in dodajanjem glasov ustvari izkušnjo, ki spoji srednjeveško vokalno in sodobno klasično glasbo.

V raziskovalnem smislu je zložen tudi sam konec albuma. Konec kliče po še, zaključek na skrajni meji visokega in nizkega registra pa nakaže dvojnost v življenju Julie Holter. S tem do potankosti prezrcali celoten čustveni naboj albuma tudi v njegov zadnji izdihljaj – izkušnjo z rojstvom in smrtjo, spopadanje z neznanim, prepad med črnim in belim. Toda glasbenica na plošči Something in the Room She Moves uspe najti lepoto v vseh alikvotih, ki pronicajo skozi napetost končnega intervala.