Artoffact Records, 2022

Tolažilni albumi nikakor niso nekaj novega. To so tiste plošče udobja, ki jih lahko poslušamo neštetokrat brez strahu, da bi se jih naveličali. So albumi, ki prinašajo spokojnost v težkih časih in z repeticijo nudijo zavetje pred nepredvidljivo realnostjo vsakdana. Čedalje pogosteje pa se srečujemo s popolno inverzijo tega koncepta. S klavrnih ulic v svet gnijejo bendi in njih plošče, ob katerih je ugodje zadnje, kar bi čutili.

Plošče nelagodja so nasilno težke in poslušalstvo namenoma objamejo v bodečo kupolo tesnobe, strahu in gnevospeva. Takšne izdelke poslušamo ravno v času, ko udobje ni rešitev, a duša vseeno hrepeni po nekakšni katarzi. Hvaležen primer albuma nelagodja je Caligula, plošča glasbenice Lingue Ignote, ki so jo mnogi poslušalci preskočili prav zaradi paničnih napadov, ali pa nedavno izdana sludge svinjarija God's Country benda Chat Pile. Takšna plata pa je tudi osmi studijski album kanadskih nojz hardkorašev KEN mode, naslovljen Null.

Zasedba je ime izvila iz avtobiografije legendarnega vokalista benda Black Flag, Henryja Rollinsa, in sicer iz njegovega izraza »Kill Everyone Now mode«, s katerim je opisal stanje duha med turnejo za album My War v osemdesetih letih. KEN mode so se na sceni metaliziranega hardkora konkretno zacementirali že pred dobrim desetletjem ob izidu plošč Venerable in Entrenched, ki jima hrup in zvočne zanke niso tuji. Tudi po malenkostnem stilskem spodrsljaju z bolj rockersko ploščo Success iz leta 2015 so nazaj v objektiv hrupoljubcev smelo skočili tri leta pozneje z brutalno ploščo Loved.

Letos so se Kanadčani znova vrnili v vode trušča s plato Null, ki je izšla pri kanadski založbi Artoffact Records. Ustanovna člana, brata Mathewson, in daleč najobstojnejši basist zasedbe Scott Hamilton so tokrat medse tudi uradno zvabili saksofonistko in pianistko Kathryn Kerr, glasbenico, ki je močno zaznamovala muziko s plošče Null.

Album Null nikakor ni več zgolj eksperiment brezbrižnega trušča neke mlade zasedbe, temveč izpiljena eklektika hardkora in hrupa. Zvočni skelet, ki so ga glasbeniki raziskovali že na prejšnjem albumu, zdaj poka pod težo eksperimentalnih vzgibov neolikanih rifov in računalniško generirane industrialnosti. Krovna tema se suče okoli ideje nekakšne cinične tesnobe, ne toliko v tekstih kot v negotovem, mesenem tuljenju in zamaščenem basu. Svet neizogibno drvi v globočine pekla in po mnenju KEN mode je naša mukotrpna usoda več kot zaslužena, a resnična zvezda plošče Null nedvomno postane nova članica. 

V komadu A Love Letter je saksofon le redko zaigran prijetno, namen pa je ustvarjanje napetosti ali, bolje rečeno, neprijetnosti, ki v počasnem izgorevanju tudi v drugih skladbah s plošče globoko zareže v preživetveni nagon. Kathryn Kerr je v formulo najaktualnejših KEN mode vbrizgala tako panične napade kot redko posejane momente oddiha. S srhljivo čudovitimi zvoki klavirja in saksofonskim bezljanjem je postala integralen del glasbe kanadske zasedbe, s katerim se končno zares udejanji klavrni orkester groze.

Po plošči Null je četverica že naznanila drugo etapo, povezano z dotičnim albumom, ki naj bi nosila naslov Void, a dejstvo ostaja – na novo sestavljeni KEN mode z letošnjim albumom vstopajo v odraslejšo fazo glasbenega ustvarjanja. Album je zlitina več žanrskih poskusov, s katerimi se je poigravala zasedba, od sludgea in hardkora do vsega vmes, kar četverici leži na duši, srčika pa je neizmerno nelagodna atmosfera. Atmosfera, ki so jo skrbno zgradili iz kombinacije preteklih žanrskih raziskovanj in tudi razumevanja vloge konceptualnih albumov, zaradi katerih se poslušalci rade volje podajo v brezno namenoma izraženih neprijetnih izkušenj.