KENDRICK LAMAR: To Pimp a Butterfly

KENDRICK LAMAR: To Pimp a Butterfly

Recenzija izdelka
9. 4. 2015 - 19.00

Top Dawg Entertainment, 2015

 

Kar težko je verjeti, da sta od prejšnje Lamarjeve plošče minili šele dve leti in pol. Zakaj? Ker se je v tem kratkem obdobju Kendrick, ki je na Mad Cityju z nami delil vsakdanje zgodbe preprostega comptonskega najstnika, povzpel na prestol, kjer zaseda z žezlom v roki, haljo na ramenih in krono na glavi. Tam se ni znašel kar tako. K-Dot ni postal kralj zahodne obale, ker bi primanjkovalo drugih kandidatov ali ker je nekoga pač morala doleteti ta titula, ki že nekaj časa ni pripadala nikomur. Kendrick Lamar je postal kralj zato, ker se je nadvse suvereno ustoličil kar sam in ker svoje vladavine vse od tistega verza na Big Seanovem Controlu ni več izpustil iz rok.

Kaj drugega mu niti ni preostalo. Ko se je kot Angeleno proglasil za kralja New Yorka in obeh obal, se potem čez par vrstic postavil ob bok Jay Z-ju in Nasu ter na koncu še kolegialno okrcal cvetober trenutnih rimoklepačev, ni bilo poti nazaj. To Pimp a Butterfly, ki je bila ena najbolj težko pričakovanih plošč prve polovice leta, je edini logičen korak za človeka, ki je na vrhuncu svojih moči in v špici svoje discipline, hkrati pa se tega jasno zaveda in v tem tudi uživa. Pa vendar se ob poslušanju novega albuma včasih zdi tudi, da se Kendrickova zgodba šele začenja in da se niti za trenutek ni nameraval prepustiti toku. Verjetno se strinjamo, da Lamarju ni treba več ničesar dokazovati, zato je še toliko bolj navdušujoče, da v komadih, kot je Hood Politics, pljuva tako iskreno, zagnano in srborito. Čeprav je v zadnjih letih postal del establišmenta, mu je uspelo ohraniti dostojanstvo in osebnost, s katerima se nam je še v prejšnjem desetletju prvič predstavil na mikstejpih. Ne glede na to, da se v Hood Politics Kendrick spet suvereno postavi v vlogo hip hop monarha, gre po drugi strani vseeno za pesem izrazito kritičnega malega človeka (no pun intended), ki celemu svetu predstavlja Compton, svojo osebno preteklost, preživeto v njem, pa tudi vsakodnevne težave še vedno marginaliziranega ljudstva.

Dihotomija obvelja tudi, ko govorimo o celotni plošči. Čeprav gre za neke vrste zmagovalni krog, je To Pimp a Butterfly hkrati tudi felša v levo polje. Kendrick se je očitno odločil, da bo stvari delal po svoje. Še dobro, saj smo s tem dobili ploščo, ki na prvi posluh ni najbolj dostopna, a bomo čez kako desetletje o njej verjetno govorili kot o zelo pomembnem izdelku za obdobje, v katerem trenutno živimo. Če smo že o Mad Cityju govorili kot o konceptualni plošči, potem lahko za Butterfly pridevnike le še potenciramo. K-Dot je z zelo zanimivo skupino producentov in glasbenikov, med katerimi izstopajo Sounwave, FlyLo in basovski virtuoz Thundercat, zakuhal ploščo, ki ni konceptualna le po vsebini, temveč tudi po zvočni plati. Gre tako rekoč za rap opero, ki jasno zastavljen in mojstrsko razpet dramski lok ponese čez sonične valove funka in jazza in seveda tudi bolj klasičnih hiphoperskih podlag. Vezivno tkivo so odseki govorjene besede, ki skupaj s skiti in razpoloženjskimi intermezzi ustvarjajo tudi oprijemljivo atmosfero, ki je občasno varljivo lahkotna, v svoji esenci pa izrazito napeta, zmedena in razdrobljena, nekako tako kot tista, ki jo trenutno lahko spremljamo v resničnih Združenih državah Amerike. Poslušalca v skrbno zasnovan svet plošče potegne tudi kopica različnih likov. Oglasi se celo 2pac, tokrat ne kot hologram, temveč kot sogovornik v zadnji kompoziciji, največ pozornosti pa si zasluži Kendrickovo pijansko hlipanje v pesmi U, ki malce spominja na vokaliziranje chicaškega pljuvača Treeja. Omembe vredni so še komad How Much a Dollar Cost, ki še najbolj spominja na nekatere pesmi s prejšnje plošče, štiklc Alright, ki se spogleduje s trapom, in pa nalezljiva skladba King Kunta, ki je pred kratkim dobila tudi spremljevalni videospot. 

In ravno King Kunta odlično ponazori glavno poanto plošče To Pimp a Butterfly. Čeprav Kendrick na prestolu uživa, vseeno ni popolnoma zadovoljen. Želi si, da bi tudi ostali novodobni sužnji vzeli tisto, kar jim pripada, in postali kralji. Kunta Kinte je za svoj ponos izgubil nogo, King Kunta pa je celotni generaciji mladih Afroameričanov pokazal, da nima kaj izgubiti.

 

Kendrick Lamar - King Kunta
Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

hudo. res hudo

ju.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness