Ninja Tune, 2012

Glasbeni diskurz pogosto pomeni vpenjanje določenega zvoka ali izvajalca v širši družbeno-ekonomski kontekst žanra ali scene. To seveda najlažje naredimo s primerjavami, s podajanjem jasnih referenc, ki določen fenomen pozicionirajo, vpnejo na svoje mesto v tej sceni. No, vsake toliko pa pride do zadrege. Vsake toliko, prav nič pogosto, se pojavi izvajalec, ki ga izjemno težko primerjamo s kakim drugim izvajalcem, in tako se moramo opreti na razne druge trike, če hočemo o njem sploh kaj povedati. Če Suna Raja primerjamo s kakim njegovim sodobnikom, ne povemo o njem skoraj ničesar. Frank Zappa že samo zaradi obsega, kaj šele vsebine svojega ustvarjanja nima primerjave. In potem je tu Eric San, bolj znan seveda kot Kid Koala, ki sicer ne pomeni niti približno tako pomembnega poglavja zgodovine popularnih godb kot prejle omenjena, a vseeno, s kom hudiča bi ga lahko primerjali? Kanadski praskač vinila ni ravno značilen turntablist. Kliše o skreč didžejih gre tako, da so ti izjemno samozavestni frajerji, ki jim je ponavadi najpomembneje težiti z najtežjimi triki, ki jih obvladajo. No, Koala je že s prvim mikstejpom Scratchcratchratchatch, ki je zakrožil po kanadskem prostoru v nakladi petsto primerkov leta 1996,  brez dvoma pokazal, da ni ravno povprečen skrečerski janez. Mikstejp je v resnici zaradi pestrosti glasbene pa tudi neglasbene vsebine in zaradi Koalovega samosvojega pristopa k skrečanju in miksanju dosegel, česar ni dosegel še noben mikstejp pred tem pa tudi ne po tem. Namreč, ko je Jon Moore, polovica kultnega britanskega dvojca Coldcut, slučajno slišal to kaseto, je takoj vzel Kida Koalo pod okrilje takrat izjemno razburljive založbe Ninja Tune. Petnajst let, štiri albume, nekaj stripov in eno animacijo kasneje pa se je Eric odločil, da je pravi čas za neko obliko samorefleksije.

Njegov peti album z naslovom 12 Bit Blues je najbolj retrogresiven izdelek doslej. Kid Koala se je namreč prvič žanrsko povsem omejil, predvsem pa se z njim vrača v mladost. Vzel je plošče, ki jih je poslušal kot najstnik, in ugotovil, da ena vrsta izstopa – največ plošč bi namreč v ploščarnah postavili na polico označeno z etiketo “blues”. Te plošče starejšega bluesa je vrgel na gramofon in iz njihovih koščkov sestavil svojo novo plato. Seveda je tu še ena caka. Če je hotel, da kolaži izpadejo “avtentično”, je moral dobro premisliti o samem pristopu k produkciji. In padla je logična odločitev, da bo album posnel na povsem osnovni, nerodni in prastari način, kot so to počeli hiphoperski producenti že v osemdesetih letih. Oborožil se je samo z enim od dveh najbolj značilnih kosov raperske produkcije, EMU-jevim semplerjem SP 1200 in seveda gramofoni ter ploščami. Blueserske zanke je potem v živo nasnemaval z gramofonov na prastaro mašino, dodajal skreče, bobne. To je to, celotni recept albuma 12 Bit Blues. 100% ročno nametano, 0% digitalnih aditivov.

Na ploščku je eksplicitno razstavljeno, kar je bilo v resnici jasno že prej. Da je Kid Koala blueser med didžeji. Njegov slog je to, čemur v kung fuju pravijo “The Drunken Technique”, s katerim mojster zmede nasprotnika, saj je na videz pijan, a v resnici smrtonosen. Kid Koalovo vinilno žongliranje na prvi posluh deluje zabavno razmajano, kot da se vrečar požvižga na kompleksnejšo tehniko. No, to je v resnici samo iluzija, saj so njegovi izdelki vedno popolnoma premišljeni, izdelani in izvedeni pincetno natančno, tudi z izpiljeno tehniko, ki se skriva za Ericovo “eksotičnostjo” med didžeji, tehniko, ki jo dobimo servirano neposredno v glavo na njegovih živih nastopih. In tak je tudi njegov surov, nepopeglan poklon godbi bluesa, kjer domiselno reciklira, lucidno kombinira in sijajno krivi košček afroameriškega glasbenega izročila.

Če že moramo Kida Koalo vpeti v nek referenčni okvir, ga ne moremo primerjati s kakim kolegom didžejem. Kid Koala je med didžeji to, kar je med kitaristi tisti, ki virtuozno igra na razmajano kitaro s pretirano spuščenimi strunami. Gramofonski blues!