Ipecac, 2014

Šefu Melvinsov je vse prej kot dolgčas. Po tridesetih letih in približno enakem številu albumov z matično zasedbo se celo zdi, da je Buzz Osborne bolj dejaven kot kadar koli. Pred slabima dvema letoma je z Melvinsi oddelal rekordno turnejo, na kateri so v enainpedesetih dneh odigrali koncerte v vseh petdesetih zveznih državah in Washington D.C.-ju. Lani so najprej objavili album priredb, med katerimi so znašle skladbe Davida Bowieja, Roxy Music, The Kinks, Throbbing Gristle in še kopice drugih zanimivih ustvarjalcev. Potem je sledila turneja ob trideseti obletnici Melvinsov, pozimi še en studijski album, nov pa je že napovedan tudi za letošnji oktober. Ob vsem tem je Osborne letos našel še čas za snemanje svojega prvega solističnega dolgometražca 'This Machine Kills Artists', na katerem ga prvič slišimo v akustični podobi. 

»Buzzo Unplugged«? Ja in ne. Ja, ker je cel album posnel le z akustično kitaro, in ne, če imamo v mislih razne emtivijevske unplugged sešne, kot so se jih v preteklih dveh desetletjih lotevali njegovi kolegi z (ob)seattelske glasbene scene. Osborne je bil vedno pred ali pa za časom, sicer bi album verjetno posnel že v času, ko so to počeli vsi ostali, za nameček pa 'This Machine Kills Artists' ni album, ki bi ga postavljali v isti koš z akustičnimi Kurti Cobaini, Chrisi Cornelli, Pearl Jami in podobnimi veljaki. Osborne se stvari preprosto rad loteva drugače, po svoje, zato je vse do danes ostal en najbolj cenjenih in spoštovanih glasbenih kreativcev. Tudi tisti, ki smo se recentnih Melvinsovih albumov že nekoliko naveličali, si ne moremo pomagati, da ne bi vsaj z enim ušesom preverili, kaj novega si je izmislil in verjetno bi si težko zaželeli kaj bistveno drugačnega kot povsem akustičen album. Na kaj točno je ciljal s parafraziranjem  Guthrijeve parole »This machine kills fascists«, ni povsem jasno. Na razne unplugged blamaže? Da bi bilo bolje, če si kitare nikoli ne bi izmislili? Je preprosto mislil na kitaro kot ultimativni inštrument ali je imel z »artists killing machine« s svojo črnohumorsko žilico v mislih kar samega sebe? Sodeč po sedemnajstih skladbah z albuma bi nekaj resnice verjetno lahko našli v vseh tezah.

Ustvarjanje akustičnih skladb za Osborna sicer ni nič novega, saj z njimi menda napiše večino Melvinsovega materiala. Obenem pa, kot je zapisal v spremnem tekstu, ga niti malo ni zanimalo, da bi posnel slabo verzijo albuma v maniri Jamesa Taylorja ali Woodyja Guthrieja. Zato tisti, ki so morebiti pričakovali Osborna v klasični folkovski kantavtorski podobi, s ploščo 'This Machine Kills Artists' ne bodo prišli na svoj račun. Po drugi strani bodo verjetno nekoliko razočarani tudi feni, ki so upali, da se bo Osborne lotil bistveno drugačne estetike, kot jo goji z Melvinsi. Album bi namreč zlahka opredelili kot akustično različico prepoznavnega melvinsovskega izraza, še toliko lažje, ker bi težko našli bolj samosvoj rockovski bend. Poglavitni presežek Osbornove solistične plošče se zato ne skriva v odkrivanju tople vode ali pa v poskusu približka folkovskim idealom izpred pol stoletja, pač pa predvsem v Osbornovi izrazni moči, ki jo doseže opremljen le z akustično kitaro, priložnostnim reverbom in mikrofonom. 'This Machine Kills Artists' je punk album, v svoji podobi surov in udaren, a hkrati tudi buzzovsko duhovit in prefinjen. Če bi njegovi kolegi iz regije sledili podobnim ustvarjalnim vzgibom in logiki, bi seattelska scena najbrž imela precej daljši rok trajanja. Album kljub temu ni brez pomanjkljivosti. Njegova težava je to, da se nekje na polovici pojavi vtis, da se Osborne začne preveč ponavljati. Vsaka skladba posebej je sicer presežek sama po sebi, toda po kakšne pol ure album začne izgubljati tisto začetno udarnost. No, kljub tej pomanjkljivosti je 'This Machine Kills Artists' še vedno en letošnjih bolj prepričljivih albumov.