Flightless/ATO, 2017

Po tem ko smo avstralski septet v zadnjem času spremljali predvsem v naših novičarskih oddajah, se jim z njihovo najnovejšo ploščo posvečamo tudi v osrednjem recenzentskem formatu. King Gizzard & The Lizard Wizard je psihedelična rock zasedba, ki svoje levitve iz enostavne triakordne garaže ni zaključila le z vpeljavo psihedelije in kasneje mikrotonalnih uglasitev, temveč si nenehno postavlja nove - za prve cilje, za druge ovire, s katerimi si ob presežku produktivnosti hladijo in čistijo glave.

King Gizzard & The Lizard Wizard so tekom sedmih let delovanja povili enajst albumov. Od tega so izdali že tri od petih napovedanih za letošnje leto. Po akustičnem Paper Mâché Dream Balloon iz leta 2015 in najbolj rokersko progresivnem albumu Nonagon Infinity leto kasneje je posadka s Stujem Mackenzijem na čelu ostala stilsko odprta in široka ter v začetku letošnjega leta izdala prvega od napovedanih petih albumov - Flying Microtonal Banana. S to ploščo so svoj repertoar razširili predvsem s predelanimi instrumenti z dodanimi mikro toni, od kitar do bobnov v nestandardnih uglasitvah, s katerimi se nova obzorja zlahka ne izčrpajo. Z na pol odprtimi uglasitvami kitar in dodanimi premičnimi prečkami se na Flying Microtonal Banana bend poigrava s privajenimi vtisi strunskih instrumentov, predvsem pa vpeljuje melos muzik bližnjega vzhoda in glasbil, kot sta denimo bağlama ali setar. Njihov drugi letošnji album Murder of the Universe nato ni zgolj nadaljeval z raziskovanjem in čarom novih predelav instrumentov, temveč je kot daljši konceptualno zastavljen naslednik, razdeljen na tri različne zgodbe, ta kontekst na široko razprl. Z naratorjem in mističnimi, strašljivimi deli ta kos še enkrat obrne na glavo vse, česar smo bili pri King Gizzard sploh lahko vajeni. Evolucija avstralskega septeta se torej nikoli ne konča. Od štiri četrtinskih ritmik garažnega in psych rocka do lihih taktnih načinov in mikrotonalnosti. Kam se King Gizzard v glasbi nikoli ne bi podali, tega ne vedo niti sami. To so še jasneje kot kadarkoli prej dokazali s tretjim letošnjim albumom in glavnim protagonistom današnje Tolpe bumov Sketches of Brunswick East.

Skupno enajsti album King Gizzard je sodelovanje s kalifornijsko psych pop zasedbo Mild High Club, natančneje z njihovim vodjo Alexom Brettinom, jazz akademikom, znanim po sodelovanjih z Macom Demarcom, Arielom Pinkom, Silk Rhodes in nenazadnje tudi s Tylerjem, The Creatorjem. Po nekaj skupnih turnejah je Alex nekaj časa bival pri Stuju. Seveda je to pomenilo vsakodnevno druženje v studiu in kasneje prav zares nepričakovan album. Za King Gizzard precej umirjen in muzikalno dodelan, za Alexa - vsaj z vidika Mild High Club - pa dinamičen in večobrazen. Sketches of Brunswick East kot ime je seveda v prvi polovici izpeljano iz naslova albuma Sketches of Spain Milesa Davisa, v drugi polovici pa iz Brunswick Easta, predmestja Melbourna, v katerem so King Gizzard preživeli veliko časa. Čeprav ne gre za konceptualen album, je na njem veliko momentov nostalgije, spominov na pretekle čase, prav konkretno pa se album navezuje predvsem na omenjeno melbournško predmestje, s posnetki ptičev, čričkov, lajanja in drugih zvokov iz tamkajšnjega okoliša.

Relativno kratek album je sestavljen iz trinajstih zares razgibanih in raznolikih komadov. Ti v večini ne presegajo dolžine štirih minut in bi jih vsaj znotraj prve polovice teka plošče prej pripisali Mild High Club kot bendu King Gizzard & The Lizard Wizard. Plošča praktično terja poslušanje v enem kosu, saj se komadi nikoli ne ustavijo - le drsijo iz enega v drugo čudo. Veliko je tudi kosov, ki se zgodijo le kot prehodni instrumentali. Nedvomno gre za lažje poslušljiv album, zaznamovan z momenti nagajivosti, zasanjano raztegnjenimi segmenti in izrazitimi vplivi etno godb. Kritiki so mu pripisali celo oznako elevator music, s katero pa se tukajšnji recenzent ne more strinjati. Če bi bila to glasba za v dvigala, bi najbrž živel kar v stolpnici. Ampak šalo na stran - navedena oznaka tu zares ustreza dodelanosti glasbe na plošči, za kar je s svojim akademskim stažem verjetno v veliki meri zaslužen predvsem Alex. Tu ne gre za zgolj še eno v vrsti kalupljenih plošč, temveč za brskanje po starih idejah in posnetkih ter za stremljenje k igri med odprtimi ljudmi, vse skupaj izrazito premišljeno in dovršeno zapakirano. V prikrito pomehkuženem komadu Tezeta nas vzlikiki glavnega vokala spomnijo na navihanost Zappe in Mothersov. Poltoni kitar in sintovska igrivost, ki zaznamujejo komad The Book, v spomin prikličejo zadnje stvaritve Ariela Pinka ali nenazadnje tudi na Harryja Merryja. Več kot dobrodošlo je basovsko vpadanje v komadu Duck to Dawn on Lygon Street, ki je pretežna novost znotraj diskografije Gizzardov. Prikrajšani pa nismo niti za manipulacije pitcha in hitrosti v A Journey to (S)hell ali v Rolling Stoned, za bossa novo in druge eksotične ritmike v You Can Be Your Silhouette ali za jazzovske prijeme skozi praktično celoten album.

Tretji letošnji album King Gizzard & The Lizard Wizard je torej spet nekaj povsem novega. Če pogledamo širše, ne gre za presežek leta, bolj je to presežek znotraj njihove diskografije, v kateri lahko vsakdo najde nekaj zase. Vsekakor pa je to njihov najbolj umirjen in širok izdelek do danes, atraktiven tudi za širše poslušalstvo. A nikakor pomehkužen ali osladen. Naj pa za konec le še enkrat spomnimo, da gre za komaj tretjega od petih albumov, ki jih je bend napovedal za letošnje leto. Kaj naj torej sploh še pričakujemo? Po besedah Stuja je bila menjava tempa po tako produktivnem obdobju nujna. A kdo jim sploh še verjame …