Moonlee, God Bless This Mess, 2013

Ko takole v spomin privre banana split, se v mislih že izrišejo brezskrbna otroška poletja, ki v družbi sladoledne pregrehe enovito združujejo idejo jugo dopustovanj v enem izmed letovišč nekdanje skupne države. Premeteno naslanjanje na nostalgično simbolnost širšega okolja tako na ovitku istoimenske plošče Banana split odigra povezovalno vlogo, prav tako, kot tvori hudomušno izrabljena besedica split, ki reprezentira točno to, kar je, split album, kot s tujko radi poimenujemo razdeljeni prostor na skupni plošči. 

Založbi Moonlee in God Bless This Mess so z njeno izdajo pomembno aktualizirali domačo glasbeno ponudbo, v katero je s split albumom zarezal piš izdajateljske aktualnosti, hkrati pa poskrbeli za dostopnost na prav vseh razširjenih nosilcih zvoka. Združitev avtorsko tako samosvojih in atraktivnih glasbenih imen je v celostni prezentaciji pomagala ujeti širši krog glasbenih poslušalcev, o čemer smo se lahko na lastne oči prepričali 20. decembra, ko je splitski banani v čast po šivih pokal Klub Gromka.

Četudi Kleemar in Trus! na prvi posluh predstavljajo odročni žanrski entiteti, jim je uspelo s pomočjo deljenega albuma nagovoriti in ujeti srž domačega klubskega obiskovalca, odprtega za raznotere glasbene svetove ter v tem smislu na neki način nadaljevati ugaslo zgodbo Cheep Tunes Records. Pomisleki o tem, ali je tovrstna združitev smiselna, so tako povsem odveč. Prav z Banana splitom so predstavljeni avtorji pokazali, da je njihov skupni imenovalec raziskovanje zvočnih krajin, s katerimi samosvoje operirajo.

Kleemar, ki predstavlja uvodno polovico skupnega albuma, je na prvi uradni izdaji pokazal, da navkljub studijski in odrski odsotnosti njegovo ostro uho ni izostalo za aktualnimi glasbenimi smernicami. A da bi se ob tem izognili morebitnim negativnim konotacijam, ki se na račun aktualnosti lahko ponudijo, velja omeniti, da Kleemar na ta račun ni žrtvoval lastne ustvarjalne perspektive. Svoji subtilni popoidni in bendovsko udarni elektronski ambientali je nadel nov obraz, se približal polju solističnega elektronskega ideologa ter v duhu modernih minimalističnih tehnažarjev dobesedno poglobil ritem. 

Fenomen Kleemarja se kaže v tem, da je uspel lastno glasbo tudi na račun diskografske nedejavnosti dolgih 10 let ohraniti aktualno. Iz svojih že tako redkih nastopov je ustvaril obred in si hkrati kupoval čas, spremljal glasbeni razvoj, se izpopolnjeval in nadgrajeval svoj glasbeni jezik, ki ga tekom treh kompozicijsko pestrih in dovršenih skovank v pokušino ponudi na pravkar izdanem Banana splitu. Če je Kleemarjev smisel dovršenost znotraj grajenja forme, teženje k avtorski popolnosti, ki tudi na Banana splitu doni iz pestrega nabora tonov, zvokov in njihove domišljene umetelnosti, se Trus! predstavljajo kot vsestranski konglomerat, diverzitetni primat, ki se v mešanju žanrov odločijo žanr tudi doživeti. 

Njihov doprinos na plošči bi tako lahko po funkciji ustvarjalnosti razumeli kot sosledje letos postavljenega prvenca  First Step, pa četudi so na njem bolj surovi, manj popovsko igrivi. Tako ne preseneča, da na Banana splitu iz skladbe v skladbo postajajo bolj organski, bolj prvinski. Trus! obračunavajo z lastno ustvarjalno močjo, da bi lahko vnovič vstali. Iz skladbe v skladbo so do nje manj milostni. Če jih v njihovi prvi skladbi s plošče Movie Star še lahko spoznavamo skozi krautrockovsko prizmo, ki dosledno nadaljuje Kleemarjevo elektronsko popoidno idejo poprej, jih lahko v samem zaključku What Do You Do ujamemo v freejazzovski in izrazito surovi punkovski formi.

Banana split navkljub na videz nezdružljivim glasbenim svetovom v sebi nosi kompaktnost, novo mero domače glasbene moči, ki, kdo ve, že v novem letu utegne dobiti reprezentativnejši celostni obraz.