Zvočni izviri, 2015

Hramo je album kolektiva glasbenikov, ki delujejo v društvu Zvočni izviri pod okriljem Zveze kulturnih društev Nova Gorica. Iz tega kolektiva so se v zadnjih letih na vidnejša polja izstrelila imena, kot so Gal Furlan, brata Drašler, Samo Šalamon ter Vitja Balžalorsky, na dotičnem izvodu Hramo pa se predstavi predvsem mlajša generacija. Generacija, ki na albumu vsebuje enajst glasbenikov in še štiri posebne goste, se večinoma še ni preizkusila pred občinstvom ali mikrofonom. Kot taka vzbudi pričakovanja slabše izvedbe na splošno, saj je bil koncert brezkompromisno posnet po le dveh letih šole. A z Zlatkom Kaučičem, ki vodi skupino skozi celoten koncert, koordiniranost pretehta manjše namige na neizkušenost posameznikov.

Skupino sestavljajo pretežno bobni ter tolkala, na katere igra kar osem članov, ki skupaj soustvarjajo zračno ritem sekcijo. Poleg občasnih pihal pa so tu še električni bas ter dve električni kitari. Bas skrbi za topljene riffe, ki v kombinaciji z liričnimi električnimi kitarami nemalokrat povlečejo na fusion gibanje, vendar z obilico eksotičnega ambienta številnih tolkal. Velikokrat pa pride v ospredje tudi latino vpliv v obliki ritma ali pa razvlečenih kitarskih solaž, ki sem ter tja spominjajo na zgodnjo Santano, na primer pri skladbi Urbanova očala. Poleg bolj osredotočenega zvoka virtuoznega fraziranja solistov se v ozadju konstantno plete zapletena mreža vzorcev, ki jih puščajo za seboj bobnarji in tolkalisti. Tu se še posebej pozna Kaučičev vpliv, do te mere, da bi na trenutke lahko mislili, da je Zlatko pognal nekaj dodatnih rok in da poslušamo pravzaprav njega. Eden takih trenutkov se zgodi v skladbi Srečko Lesica, kjer tolkala in bobni lovijo oprijem z basom ter vzpostavljajo kontrapunkt bolj solističnim inštrumentom. Srečko Lesica je verjetno tudi najbolj dinamična skladba na albumu, kar zadeva igranje s prostorom, na kateri lahko slišimo vse od hektičnega veččlanskega soliranja do hipnotičnega plezanja in spuščanja po kitarskih lestvicah, dokler v stilu filmskih efektov pozornosti ne prevzamejo ostali inštrumenti in se nato vrnejo v skupno festivalsko vzdušje.

To vzdušje pa tudi na albumu prevladuje in se kljub pogostim izletom v mističnost in trajajočim solažam na koncu vedno zavije v ritmičen jazz fusion paket. Kot tak si Kombo B morda zasluži tudi oznako jam banda, čeprav ne nujno v negativnem smislu. Res, da včasih solaže delujejo previsoko ciljajoče, kar tudi ne pomaga dejstvu, da jim je na albumu namenjena precejšna pozornost, vseeno je treba imeti v mislih, da gre za mlade glasbenike, izmed katerih jih je bila peščica tako rekoč porinjena v bazen, v katerem se je naučila plavati. Kombo B si celo lahko večino časa šteje v prid, kako lahko je pozabiti, da gre za bolj sveže glasbenike, predvsem ko pride do izraza globina detajlov zvoka različnih plasti inštrumentov v skladbah. Album se tudi ves čas uspešno rokuje z ohranjanjem poslušalčeve pozornosti, ki jo plemensko bobnanje sicer vsake toliko lahko kam odpelje.

Album, na katerem je toliko sodelujočih glasbenikov, bi lahko bil zmešnjava, a Kaučiču uspeva ne samo ukrotiti to glasno čredo, temveč tudi vsakemu posebej dodeliti nekaj prostora za lastno ekspresijo in rast. V tem verjetno tudi tiči največji uspeh mentorja in njegovih učencev. Sliši se, da je učitelj učencem pustil, da raziskujejo sami. Tudi če rezultat ni brez napak, se mlajša generacija sliši obetavno.