Mello Music Group, 2015

Stratosferska združitev severnokarolinskega producenta L'Orangea, ki v zadnjih dveh letih nase opozarja s hudo presežnimi produkcijskimi prebliski, ter podtalnega veterana in raperskega inovatorja Koola Keitha je nemudoma vzbudila zanimanje ljubiteljev podzemnega hiphopa. 

Keith Thornton, v prostem času še najbolj prepoznan po svojem osnovnem aliasu Kool Keith, je najbolj markanten in inovativen raperski ekscentrik v zgodovini te glasbene zvrsti, ki je svojo resnejšo rapersko pot pričel pri pionirski zasedbi iz Bronxa Ultramagnetic MC's, katerih album Critical Beatdown je nakazal novo razvojno smer hiphopa. Ljubitelj porno industrije, shizofrenik, bipolarnež, seksualni manijak, ljubitelj časovnega popotovanja, vesoljskih ekskurzij, znanstvene fantastike, stripov in abstraktni velemojster je v svojem bogatem opusu, ki obsega skorajda nepregledno število solističnih albumov, ustvarjenih pod različnimi aliasi, popotoval po najrazličnejših in za hiphop precej nenavadnih tematskih sklopih. Muzika, ustvarjena z zasedbama Ultramagnetic MC's in Ultra ter pod različnimi aliasi tipa Dr. Octagon, Dr. Dooom, Black Elvis, Poppa Large, se je vedno držala določenih konceptov in scenarijev, kjer so njegove specifične blodnje prihajale močno do izraza. 

Vmes je Kool Keith slavil abrahama, ni mogel verjeti novicam o smrti svojega kolega Tima Doga, saj je bil prepričan, da gre za prevaro, sestavil epski miselni vzorec najboljših MC-jev vseh časov, a mnogo stvari se ni spremenilo, saj tudi na novi plošči s svojim prostoflowerskim, zatikajočim offbeat podajanjem besedil s časovnim strojem potuje po vesoljskih krajinah.

Oplemeniten s plejado bolj kot ne nepotrebnih gostujočih klepetačev tipa Blu, J-Live, pozabljeni MC Paul Barman, Open Mike Eagle in drugi, avanturistično potuje po različnih časovnih obdobjih zgodovine in prihodnosti, kar vsekakor ustreza producentu L'Orangeu, ki slovi po vzorčenju in plastenju jazzovskih kompozicij, nastalih okrog druge svetovne vojne. V vlogi besedilnega časovnega poskakovanja znanstvenika, potujočega po galaksiji z vesoljsko ladjo, tokrat umanjka ščepec seksualne perverzije, ostaja pa motnost, obsedenost z deli človeškega telesa ter izlet v rapersko „battle“ ikonografijo, tipično za njegovo komfortno cono.

Keithovi shizofreniji odlično sledi L'Orange, ki s halucinirajočim hiphopom, zgrajenim okrog vložkov in vzorcev filmskega drugega razreda, potuje po retrofuturističnem hiphopu s pridihom estetike boom bapa devetdesetih in s samosvojimi zvočnimi dodatki tega trenutka plemeniti vokaliziranje govorca. Fant, ki vse bolj spominja na malce bolj „ukrivljenega“ Madliba, tako svojo unikatno mešanico prilagodi znanstveno-fantastični futuristiki Keitha, saj produkcija ni tako konkretna kot recimo pri njegovem letošnjem „masterpiecu“, ustvarjenim z Jeremio Jaejem, saj pušča veliko več prostora za eskapade prekaljenega mikrofonskega mačka. Od njegove blagovne znamke sicer ostaja ščepec vokalnega vzorčenja, nekaj distorziranja v ozadju in MPC-jevske retrofuturističnosti, a so mutirajoče podlage vseeno bolj atmosferične kot sicer. Precej je vzorcev Bucka Rogersa, starih sci-fi filmov in filmskih, pogojno rečeno intergalaktičnih zvokov ter prašnih jazzovskih vzorcev, izlitih v hrepenenje in melanholijo. 

Predstavnika dveh različnih raperskih generacij sta združila moči v nadrealistični plošči, kjer Kool Keith ostaja absurden, žal pa je hkrati preveč prizemljen, premalo absurden in abstrakten, umanjkajo tudi nonsens rime, a v skupnem seštevku delujeta zelo kohezivno in uigrano. L'Orange razume kariero, lenobno rapanje in odtujenost protagonista, pri katerem bi lahko našli kar nekaj paralel s klasiko, izdano pod imenom Dr. Octagon, in njegovo shizofreničnost, znotraj katere se ne počuti najbolj človeško, Keith pa se zaveda, na katerem področju je najmočnejši. Rezultat je album, kjer poslušalec lahko nefokusirano posluša zgolj podlage in skrbi za vratno telovadbo ali pa se poglobi v Keithove intergalaktične perverzije in abstrakcije.