samozaložba, 2022

»Nimam obredov, ki bi priklicali izgubljene svetove moči ali ljubezni. Nimam prepasanih trakov ali ogrlic, ki se raztezajo nazaj v čas in me povežejo s predniki, ki so prepevali ob majhnih oltarjih. Sem zgolj tukaj, s plitvim bazenom časa okrog prstov na nogah. A to tukaj je bila moja zgodovina.«

Tako je svoje dojemanje izbrisa kvirovske zgodovine in lastne pozicije zapisala ameriška pisateljica Joan Nestle v biografskem romanu Prepovedana dežela, ki je izšel leta 1987. Zgodovine znanosti, izumov, literature, pesnitve o romantičnih snubitvah, ljubezenskih zapletih, tragedijah, obredih in običajih so zapisane in poučevane iz izročila heteronormativne kulture, v kateri so vsakdanje izkustvo, politična pozicija in samouresničitvena umetniška težnja kvir skupnosti in težnje posameznic velikokrat izbrisani. Ne sestavljajo splošnega kulturnega kanona, če jih kje najdemo, pa so verjetno kriptično zabeleženi. Razvoj identitete v okolju, v katerem ves čas poslušaš o pomembnih osebnostih, ki te ne predstavljajo, lahko povzroči vtis nezgodovinskosti in otežuje oblikovanje omenjene identitete. Po drugi strani pa nudi svobodo izumljanja in zamišljanja povsem novim, drugačnim gradnikom. Te si skozi zvočno in performativno umetnost zamišlja tudi producentka Krista Papista, ki je letos poleti izdala album Fucklore. 

Krista Papista je producentka in performerka grško-ciprskega porekla, rojena v Nikoziji, deluje pa predvsem v tujini. Trenutno živi in ustvarja v evropski prestolnici eksperimentalnih performativnih umetnosti – Berlinu. Glasbo je začela ustvarjati okoli leta 2012, ko je izdala prvi, samonaslovljen album, od takrat pa je ponudila še EP Aman Aman, album Sultana leta 2018 in mikstejp remiksov, na katerem lahko najdemo premetanke glasbenic Planningtorock in Clare 3000. Njen tematski okvir je zgrajen predvsem kot konglomerat političnih tem, ki so jo zaznamovale. 

Zvočno platno izrišejo bas kitara, električna kitara, elementi popa, panka, postpanka, elektronike in vzorčenje folk glasbe balkanskih in arabskih ozadij. Glasbenica jih meša na zelo svobodomiseln način, pri čemer se lahko zgodi, kar pač Krista Papista želi. Tudi produkcijski pristop je podoben, saj je včasih surov, neizpiljen, drugič izdelan in prečiščen. Večinoma gre za zlepljene dele, ki navidezno ne spadajo v eno celoto, združeni pa so tako, da komadi ohranjajo melodičnost in se nam brž zataknejo v ušesu.

Uvodni skladbi z albuma, Sonnenallee s KiKi Moorse in komad Balkan Dabka, se tematsko in zvočno ukvarjata z reimaginacijo in rekonstrukcijo folklore balkanskega prostora. V komadih Papista sempla vsem znani komad Zorba The Greek, ki izhaja iz tradicionalnih grških plesov, počasnejših ritmov sirtosa in hitrih plesnih ritmov hasapika. Enak sentiment nadaljuje v komadu Balkan Dabka, ki spomni na arabski folklorni ples. S tem želi predrugačiti zapuščino v takšno, ki vključuje kvir diskurze in narative. V komadih jih včasih predaja skozi izjemno seksualno eksplicitna, humorna besedila, kot denimo v skladbi Private link to my heart, ali pa s pripovedko o menstrualnih krčih. 

Druga vidna tematika tega albuma pa so politični komentar, žalovanje in poklon, pri čemer se Papista naslanja predvsem na migrantske politike Cipra in na splošno klimo odnosa prebivalstva do migrantskih skupnosti. Komad Livia, Elena, Maricar, Mary Rose, Sierra, Arian, Asmita govori o petih migrantskih ženskah in dveh otrocih, ki jih je med letoma 2016 in 2018 iz sovraštva najprej umoril in nato odvrgel nek moški. Je komad, ki želi obeležiti spomin na preminulih sedem oseb in opozoriti na trenutno politično klimo. Pri podajanju tovrstnih sporočil ji dodatno orodje predstavljata bolj surova, nebrušena produkcija in raskavost, ki naredita celoto bolj pristno in osredotočeno na sporočilnost. 

Krista Papista se z normami, pravili ali zaželenostjo na splošno ne obremenjuje preveč. To smo lahko videli v prisrčno absurdnem nastopu na Boiler Roomu v Atenah, na platformi, ki predstavlja didžej in live sete nadtalja in podtalja elektronike, kjer je Papista nastopila z umetniškim pank performansom z električno kitaro. Nastop, ali bolje rečeno koncert, se je s tanko nitko elektronske produkcije držal kvalifikacije za Boiler Room, kar pokaže, da ima avtorica resnično trmasto umetniško držo in si upa stopiti preko praga normativnega.

Poleg tega, da je njeno glasbo težko žanrsko opredeliti, je tudi v prostorsko-scenskem smislu enako skrivnostna. Giblje se predvsem po podtalju manjših prizorišč Berlina in njegove okolice, kot je Leipzig, v bolj performativnoumetniških okoliših, kot so manjši nekomercialno orientirani razstavni prostori. Perfromans Ethnopapistology je na primer uprizorila v neodvisni berlinski galeriji Meinblau, ki odpira prostor eksperimentalnim posameznicam in kolektivom, pa leta 2013 na mednarodnem lezbičnem festivalu Lesbian Woodstock in tako naprej. Konceptualno bi jo lahko umestili na manjše elektronsko progresivne kvirovske festivale, ne bi pa nas presenetilo niti sodelovanje na domačem festivalu Grounded, na češkem festivalu Lunchmeat, v kakšnem kabaretu ali navsezadnje v neodvisnem gledališču. 

Poigravanje z umeščanjem balkanskega folklornega izročila ni mišljeno kot posmeh ali razvrednotenje preteklosti, temveč kot orodje za zamišljanje drugačnih vrednot, ki vključujejo migrantke, kvirovke, nedokumentirane in siromašne. Takšen poskus smo videli tudi že pri poljski producentki Mali Herbi. Album Fucklore predstavlja upor, politični komentar in osebno izpoved, vse zapakirano v podivjan preplet kitarskih, elektronskih in perkusivnih zvočij.