Kunst, 2017

Ko svoje delo nasloviš kot umetnost, moraš biti estetsko precej samozavesten ali pa le nekoliko nezrel. Če enako poimenuješ tudi samega sebe, si najmanj močno samovšečen, ko pa kot umetnost poimenuješ sebe, svoj izdelek in ga še izdaš na istoimenski založbi, pa tvoj akt najverjetneje parodira umetnost samo. Primer je aktualen zaradi nove izdaje otoškega dvojca Kunst, sestoječega iz Jodeyja Kendricka in Johna Cunnana, izdane letošnjega maja pri istoimenski založbi.

Gre za skrivnosten tandem, o katerem medmrežje navaja le skop nabor podatkov. Cunnane, bolj znan pod imenom dgoHn, je glede na svojo diskografijo redek primerek strastnega, a hkrati inovativega dela s tolkaskimi brejki in junglom, medtem ko je Kendrick, človek stoterih imen, med njimi najbolj prepoznaven kot +10 in Black Narcissus, zvest surovejšem elektro in IDM zanosu. Žanrsko na prvi pogled ne ravno sorodni duši veže zgodovina izdaj pri belgijskem elektro brlogu WeMe records in kultni otoški založbi Rephlex, katere kurator je sam Richard D. James aka Aphex Twin.

Eden redkih spletnih zapisov o duu je trač, ki trdi da, oseba Jodey Kendrick ne obstaja, pač pa je le eden od mnogih Twinovih psevdonimov za izmikanje pred ujmo slave in zavezam pogodb velikih založb. Obema skupen imenski pluralizem, velika podobnost v zvočni kvaliteti in časovni kvantiteti izdaj so vzporednice, ki za kult paranoikov Aphexove vseprisotnosti neizpodbitno dokazujejo, da Richard D. James skrivaj stoji za skoraj vsako angleško IDM izdajo. Forumska opozicija tako mišljenje zavrača, s pričanji očividcev s koncertov pa opravičuje Kendrickov obstoj. Resnica je verjetno nekje vmes. Kendrick najverjetneje obstaja, a mora biti IDM botru zelo blizu, saj je uporaba iste sintesajzerske mašinerije, zvočnih paketov in produkcijskih trikov neizpodbitna, ta ista zvočnost pa za precej značilno IDM vzdušje skrbi tudi na novem albumu.

Glavni kunšt dela pa ni v preprodajanju 20 let starega otoškega braindanca, pač pa v združevanju tovrstne tradicije z nekoliko drugačno, a geografsko bližnjo prakso duba, brejka in jungla. Produkt sodelovanja med Kunstnerjema je hibridni Rephlex jazz, ki ga poganja z brejki permutirana boben-in-bass podlaga.

Albumskih izvorov ni prav težko določiti. Cunnane je verjetno poskrbel za vitalno metriko, ki pa jo vzporedno tudi stalno prevprašuje Kendrickova melodika fuzije zvoka sintetičnih dronov, posnetkov narave, rezvlečenih človeških glasov in lucidnega zvončkljanja. Zvočno tako ostaja zvest svojim preteklim izdajam, kot je na primer žvenketajoča melodika komada Parambanan 2, praktično kopija leta 2014 pod psevdonimom Steel Erector izdanega komada Prambanan.

Stilski trk presenteljivo deluje precej konstruktivno in se pretopi v nežno sozvočje, ki se trezno samo-nadzoruje ob vselej zmernemu prestopanju meja med vnaprej določenimi sekvencami in samosvojimi ritmi terenskih posnetkov.

Poslušalec je tako priča precej kvalitetnemu materialu, ki bi na trgu aktualne glasbe lahko tudi bolje kotiral. Že samo dejstvo, da po treh mesecih od izida na internetu še vedno ni dostopna niti ena recenzija izdelka, nas opozarja na veliko spregledanost nebrendiranega materiala. Na prvi pogled precej politično angažirani Kunst direktne borbe za publiko seveda ne izvaja, s tem pa nadaljuje tradicijo kvalitetnih, a ne pretirano slavnih leftfield produkcij po vzoru za slavo in samopromocijo precej nezainteresiranega Richarda D. Jamesa.

Kunst tako ni neposredno političen, a se njegova pojava na nek način vseeno upira institucionalizaciji umetnostne sodbe. S tem ko so umetnik, album in založba fiktivni, stvarna pa le glasba, je naša opredelitev primorana temeljiti na estetskih prvinah izdelka, in ne na političnem ozadju, rumenem tisku ali slavi ustanove, ki je izdelek vzela pod svoje okrilje. Sodbo o albumu si mora poslušalec zgraditi sam, to pa lahko mislimo tudi kot dodano vrednost kvalitetnemu glasbenemu oddihu ...