Kapitän Platte, 2019

Po dobrem letu v Tolpi bumov ponovno gostimo plodovito nemško skupino Lingua Nada. Po lanskem prvencu, ki ni bil zares prvenec, imenovanem Snuff, ponovno spremljamo razvoj in očitno nadgradnjo bendovega glasbenega opusa z novo izdajo Djinn, ki jo pred četrtkovim otvoritvenim koncertom nove sezone cikla Level Up v Channel Zeru na Metelkovi in petkovim koncertom v kamniški Kotlovnici poslušamo še pred uradnim izidom. Kreativni vodja Adam Lenox Jr. je po različnih poimenovanjih svojih projektov in kadrovskih rošadah uspel v svoji glasbi ohraniti hiperaktivnost, tokrat na najbolj samosvojem kurzu do sedaj. Če so vsi njegovi dosedanji izidi pod imenom Lingua Nada že bili žanrsko dezorientirani in zmedeni – kar nam pravzaprav nakaže že samo ime zasedbe, je Djinn randevu math rocka, orientalskega popa in psihedelije, nekje na pol poti po nikogaršnji zemlji vseh treh. Tak opis sicer morda predstavlja zares celotne plate, a te tri glasbene zvrsti so na albumu gotovo najbolj izpostavljene, in četudi so skoraj povsod razvite v nadaljnje hibride in cepiče, se k tem žanrskim formulam Nada vedno vrača. Adamove maroške korenine so na novem albumu prisotne tako v glasbenih konstruktih kot tudi že v samih naslovih. Pred nami je torej album Djinn oziroma Duh iz svetilke.

Ob prvem poslušanju se vsa izurjeno odigrana kolobocija, ki jo Lingua Nada predstavi v manj kot uri, kljub daljšim segmentom spevnosti zdi skrajno neoprijemljiva. No, tudi po večkratnih poskusih ni dosti drugače. Gre za zelo izmuzljivo, zamotano in dobro zloženo kombinacijo številnih različnih glasbenih vsebin. Mogoče čudaško in begajoče, a vendarle velja omeniti, da bodo z albumom Djinn na svoje prišli tako ljubitelji resno spevnega indija ali shoegaza; pa ljubitelji navihano igrivega matematičnega rocka; orientalskega popa in vzporedno še surferske psihedelije; noise rocka in post hardcora; ter celo breakbeata in na drugi strani tako imenovane podtalne internetne glasbe. Vse nejasnosti preteklih navedb je mogoče slišati že v aktualnem RŠ hitu Habiba, ki z nič hudega slutečim in pojočim začetkom asociira na razposajenost Tera Melos ali na trenutke na zgodnje Battles. Vendar pa nas ob vsej zidni distorziji, blast beatu in še nadaljnji izštevanki kazalec na žanrskem števcu tudi tokrat pusti na cedilu. Uvodni komad Proto krasi okreten breakbeat, ki se kasneje prelevi v spoj sintovskega fusion preloma. Baraka se iz izzivalne gruvajoče ritmike z autotunanimi vokali razjezi v hrupen kitarski razkroj in diskoiden indie rockovski refren. Razposajenost benda Lingua Nada se skratka izraža tudi z različnimi barvanji vokalov z efekti, ki so lahko nadležno zanimivi, kot denimo v pesmi Dweeb Weed, ali pa okajeno artpunkovski kot denimo v komadu Gucci Mekka. Yalla Yalla je uspešnica v liniji sodobnih klubskih elektronskih muzik, medtem ko se Ex Colonialist Super Machine vrne k nojzerski kitarijadi v stilu razdvojenih Brainiac.  

Djinn je izrazito spretno odigran album, ki se v vsej svoji bizarnosti izkaže za elegantno simbiozo vseh naštetih in nenaštetih glasbenih smernic. O tem, da bi šlo za zlorabo ali skrunitev katerega od vključenih stilov ali prikaz teh v slabi luči, ni nobene sledi. Nada skratka krade iz zajetja številnih glasbenih žanrov, a to kar ukrade tudi preoblikuje v le sebi lasten zmeden pejsaž, poln spletk, kapric in intrig, mariniran z maroškimi začimbami. Nič čudnega torej, da je organizator četrtkovega koncerta bend uvidevno opredelil kot weird rock.