In Real Life, 2023

Olivia Williams je glasbenica, doma iz Dallasa v Teksasu, trenutno pa živi in ustvarja v kalifornijskem Los Angelesu. Je pevka, producentka, ki si je po kaljenju z didžejanjem in freestylanjem na teksaškem glasbenem parketu in medmrežju, predvsem po SoundCloudu, obzorje kasneje širila tudi s študijem glasbe na Chicago Institute of Art, a ga tam ni sklenila. 

Preboj je Liv.e dosegla s svojo prvo polnopravno ploščo Couldn't Wait To Tell You iz leta 2020, na kateri je predstavila rezultat svoje edinstvene žanrske sinteze, ki staplja neosoul, R&B, elektroniko, hiphop, spoken word, rap in druge vokalno-inštrumentalne pogruntavščine. Obenem pa je njen debitantski album predstavljal kulminacijo liričnega mojstrstva, ki ga je, sicer manj koherentno, nakazala že s svojimi prejšnjimi projekti. Vse skupaj ji je prineslo preboj v ospredje bandcampovskih izpostavitev, ogromno nove publike, kritiško hvalo in ne nazadnje krilatice, kot je naslednja Erykah Badu.

A opisani preboj ni posledica zgolj srečnega naključja ali slučajne, nenadejane pozornosti, ki je prišla po izdaji prvenca. Še v domačem Dallasu je kot del kolektiva Dolfin Records izdala debitantski EP Frank, se po omenjenem vzdržanju od študija preselila k svoji materi v St. Louis in se tam zapletla v nov kolektiv, hiphop R&B križanec Kryptonyte, ter ustvarila še en EP z naslovom ::hoopdreams::, na katerem je obkljukala rap, neosoul, R&B in tudi drobce hrupne, eksperimentalne godbe, ki njeno glasbo odlikuje tudi danes. S pozivom Earla Sweatshirta h gostovanju na njegovi genialni plošči Feet of Clay in na njegovi turneji je bil teren zrel za že večkrat omenjeni debi. Couldn't Wait To Tell You je plošča, na kateri nas je Liv.e spustila v svoje izvirne glasbene, tekstualne in vokalne sobane, predvsem pa v um, ki izredno spretno uglasbi negativna čustvovanja, predvsem tegobe prebolevanja propada dolgoletne ljubezenske zgodbe. 

In lahko bi rekli, da je plošča naslednica, Girl In The Half Pearl, še bolj izpopolnjeno, še bolj nazorno in nadgrajeno glasbeno delo, ki pa ne stoji na mestu, ne ponavlja prej povedanega, pač pa se obrača naprej, v prihodnost oziroma bolje rečeno v sedanjost. Liv.e nam torej zopet odpre vrata v svoje globine, a vzdušja so tokrat intenzivnejša, tako zvočno kot izpovedno.

Bolj kot na že pretekle epizode prebolevanja je ta album osredotočen na preslikave trenutnega plavanja v morju občutij, ki je nastalo kot rezultat avtoričinih osebnih dogodkov in odločitev. Tokrat ji na albumu z nekaj podlagami pomaga Mndsgn, pridruži pa se še kak kalifornijski producent. V njenem življenju tako ni več toliko južnjaških in saintlouiških vplivov. Olivia zdaj živi v L.A.-ju in odtod prodira vse globlje med izpostavljene ameriške umetnice. Hkrati avtorico bega ljubezenski vrtiljak preteklih dveh let, neločljivo povezan z opisanimi selitvami.

Liv.e meandrira med svojo umetnostjo, nekaj (pol)propadlimi razmerji, intimnimi epizodami, eskapizmom. Nagovarja nesojene ljubezni, preboleva jih tukaj in zdaj. Od tod verjetno tudi višja intenzivnost muzike, nekoliko predrugačen glasbeni spekter, na momente zelo nazorne in pretresljive zgodbe, kot so ločevanje od ljubezni na eni, od izgubljenega, nerojenega otroka na drugi, od punc na tretji, do fantov na četrti in prijateljev na peti strani. Liv.e še sama ne ve, kam naj se obrne in s čim naj se spopade prej. V Los Angelesu je iskala svoj artistični mir, ga načeloma tudi našla, a njen nemirni, čustvujoči duh ji vsakič znova pripravi iztočnico za novo epizodo, za nov vrhunski komad. 

Razdrobljenost njenega življenjskega, ljubezenskega trenutka je tako razčlenjena in razporejena po celotnem albumu. Tu in tam sladkobni momenti, spet drugje grenkoba srcozloma. Ves čas se skozi podlage, tekstovje in vokal plazijo nekoliko mračni, hladni podtoni. Olivijine podlage še naprej prevevajo nenavadni prijemi, obrati, akordi in melodika. Inštrumentalna podoba plošče sloni na imenitnih, mogočnih sintetičnih zidovih, ki jo stiskajo in potisnejo v anksiozne, elektronske, hrupne prostorčke, te pa kaj kmalu razrahljajo bodisi plesni bodisi neosoulovski, vsekakor pa mehkejši, pastelni momenti, prek katerih plava s svojim žametnim, zadimljenim vokalom. Avtoričin melodični fond se razpenja med dediščino R&B-ja in neosoula, manj je govorjenja in rapanja, s tem, da Liv.e tudi z glasom neredko zaplava v nedorečene teritorije psihedelične elektronike, eksperimentalnih, hrupnih muzik in plesnih glasbenih odvodov. Posledično je lažje razumeti tudi izbiro sosledja komadov, ki ponekod žanrsko preskakujejo iz enega konca spektra na drugega, s tem pa referirajo na nedoločnost, nedorečenost, razdeljenost in raztresenost Olivijinega duha in počutja.

Ob koncu recenzije lahko vsekakor sklenemo, da je album Girl In The Half Pearl stopnička višje. V soničnem smislu je Liv.e gotovo napredovala, slišati je boljšo opremo, bolj sofisticiran produkcijski stil in tudi aranžmajsko bolj prefinjene obrate, četudi smo že prejšnje hvalili na vsa usta. Predvsem pa je še kanček več avtorica dodala v smeri totalne umetniške iskrenosti in pravzaprav prepleta osebnostno in umetniško rast. Brez enega ne bi bilo drugega, brez čustvovanja ne bi bilo glasbe in obratno, brez napredkov na umetniškem področju opisana prebolevanja ne bi bila možna. Predvsem pa ne bi bili mogoči iskreno nagovarjanje, preučevanje, prečesavanje občutij in prelivanje na papir in v glasbeno formo, ki z izrednim pesniškim talentom, izvirno glasbeno podobo in eksekucijo nikakor ne izpade patetično ali ponavljajoče. Če ste po zadnjih dveh turbulentnih letih slučajno zadušili, utišali svojo dušo, je Liv.e tu, da jo prebudi, da vas opomni na njeno pomembnost, na nujnost spopadanja z dogodki, ki pestijo. Zato pa se glasbi reče soul.