Captured Tracks, 2015

Dežurni kanadski čudak Mac DeMarco, ki je z lanskoletno ploščo Salad Days prepričljivo nadgradil svoj repertoar preprostega, spevnega jangle popa, tudi letos ne počiva. Če je prejšnja dva albuma izdal in promoviral povsem po reglcih, torej tako kot se za nekoga, ki je pretendent za mesto v ušesih širšega kroga poslušalcev, spodobi, se je Mac tokrat odločil, da se bo vsega skupaj lotil malce drugače. Svojo glasbo mestu in svetu po novem predstavlja na bolj neposreden in sproščen način, ki v bistvu precej bolj ustreza njegovi celostni jebivetrski pojavi. Mestu, ki zaenkrat ostaja New York, muziko servira s pomočjo listening partyjev v obliki hot dog piknikov, kjer nove komade predvaja kar iz svojega avtomobila, in druženj ob kavi v lastnem domovanju na samem robu megalopolisa, v obmorskem Far Rockawayju.

Tudi pri sporazumevanju s svetom je Mac odstranil večino filtrov. V začetku julija je pod imenom Some Other Ones v eter poslal zbirko ležernih instrumentalnih komadov, ki jih je posnel v štirih dneh pred samo izdajo, v začetku avgusta pa je sledila še mini plošča Another One, ki s svojimi slabimi tridesetimi minutami glasbe ne deluje nič kaj dosti bolj formalizirano. Glede na to, da Maca DeMarca ponavadi dojemamo kot izrazitega zajebanta, je malce presenetljivo, da je v svojem najbolj osnovnem glasbenem izrazu očitno precej resen in bolj melanholičen kot igriv. Onkraj tega gre pri Another One za nadvse tipično DeMarcovo ploščo, z mešanico balad in nekoliko bolj poskočnih komadov, ki so oboji zgrajeni okrog rahlo razštelanih in močno reverbanih kitar, toplih bas linij in Macovega umirjenega croona. Poleg prepoznavno navihanih kitarskih solaž se vse pogosteje pojavljajo tudi molovsko orientirane klaviature, ki so močno zaznamovale pesem Chamber Of Reflection s Salad Days.

Another One predstavlja zelo subtilen, skorajda neopazen premik naprej za glasbenika, ki ga hitri, veliki skoki tako ali tako ne zanimajo. Vsi obsedenci z nenehno glasbeno inovacijo in konstantnim sledenjem novih, bolj razburljivih tokov, ste verjetno že ugotovili, da vas bo Mac DeMarco na vsaki naslednji plošči prej razočaral kot navdušil. Od nekoga, ki se tako zvesto opira na takó specifično in hkrati povsem pozabljeno glasbeno tradicijo iz preteklosti, pač ni smiselno pričakovati nekih revolucionarnih sprememb, temveč prej počasno evolucijo. Hkrati ravno njegov pastiš žanrov, ki so v alternativni muziki skorajda nezaželeni, v kontekstu DeMarcove sedaj že zavidljive popularnosti v bistvu samo še dodatno izpostavi, da tip piše resnično dobre komade. Tisti, ki se pri poslušanju pesmi osredotočate na njihove najbolj primarne gradnike, boste s ploščo Another One več kot zadovoljni.