MAENAD VEYL: BODY COUNT

MAENAD VEYL: BODY COUNT

Recenzija izdelka
18. 5. 2019 - 19.00

Veyl, 2019

 

Thomas Feriero je italijanski producent, ki je bil do nedavnega poznan predvsem po svojem projektu, imenovanem Avatism. Ta je s kvazitechno zvokom, na trenutke celo eteričnimi house stvaritvami, hitro našel svojo sredinsko pozicijo in zavoljo lahkotne zvočne estetike nagovoril precej širok spekter poslušalstva. Tesno vez je Feriero stkal z berlinsko založbo Vakant, ki jo vodi Alex Knoblauch – ta, mimogrede, vodi tudi klub Watergate. Pri založbi Vakant je Thomas leta 2013 izdal svoj prvi dolgometražec, imenovan Adamant. Vidnejše so bile tudi njegove izdaje s projektom sodelovanja CW/A oziroma Clockwork in Avatism, s katerim je povil tudi svoj drugi album Words Unspoken, Acts Undone. Če izpustimo peščico singlov in določenih komadov, ki so bili svetle izjeme Thomasovega producentskega udejstvovanja od leta 2010 pa vse do lani, lahko v splošnem govorimo o glasbenem katalogu, ki je za recenzentska ušesa precej nezanimiv, a ne glede na to tudi to izhodišče ponudi oprijemljiv kontekst za nedavni zvočni preporod Thomasa Feriere.

Feriera, ki je bil prvotno navdušenec nad metalom in punkom, je namreč zanimanje za produkcijo elektronske glasbe razvil šele po končanem glasbenem šolanju, projekt Avatism pa še najbolje predoči Ferierovo produkcijsko raziskovanje in v veliki meri posnemanje oziroma predvsem krivuljo učenja produkcijskih zank. Šele z začetkom lanskega leta smo bili priče pravcatemu bipolarnemu umetniškemu obratu, a takšnemu, ki je vendarle ohranil stik tudi z glasbenim ozadjem in preteklostjo Feriere. Novi, povsem drugačni zvočni estetiki pritiče tudi novo ime projekta, zato moramo tu jasno zarisati ločnico med izdajami pod psevdonimom Avatism in novim, bolj zanimivim, drznejšim, verjetno tudi iskrenejšim psevdonimom Maenad Veyl. O tem, da je s takšno spremembo udaril žebljico na glavico, priča že prva izdaja pod novim imenom z začetka lanskega leta, ki je svoj dom našla pri zloglasni rotterdamski založbi Pinkman. Da pa je žebelj zabil v zdravo glasbeno sredico, pa bržkone potrdi tudi izdaja pri založbi Oliverja Hoa, ki med drugim stoji tudi za projektom Broken English Club, založbi, imenovani Death & Leisure.

BEC: The English Beach
Oliver Ho riše pusto obalo jugovzhodne Anglije
 / 16. 6. 2017

Slednja povezava ni naključje – prav zvočna preobrazba iz angleškega elektronskega pionirja Oliverja Hoa preko projekta Raudive v danes končno obliko Broken English Club je v vsej svoji postpunkovski industrialni veličini k podobni evoluciji spodbudila tudi Thomasa Feriero. Ta je s projektom Maenad Veyl v odnosu do psevdonima Avatism radikalno spremenil splošno zvočno estetiko, tempo in stil glasbe – prijetno žametne 4x4 izdaje so zamenjale robustne postindustrialne koračnice, kar najlepše demonstrira prav tokrat obravnavana prva dolgometražna izdaja pod imenom Maenad Veyl, naslovljena Body Count. Abrazivno zvočno estetiko albuma močno določa izrazito procesiran in efektiran zvok, ki je rezultat uporabe glasbene opreme, kakršno bi po besedah Veyla našli v studiih hardcore punk bendov v devetdesetih. V tem smislu se lahko navežemo na majhen krog producentskih somišljenikov, kot so denimo Violet Poison, Years Of Denial ali Poison Green. Tudi aranžmaji komadov z nove plošče so nujno opremljeni z distorziranim šumom, polomljenim ritmom in kitarskimi vložki, skozi scenosled pa vse to v maniri žanra postpunka funkcionira precej bolj bendovsko kot denimo tipično elektronsko, kar v skrajni obliki demonstrira skoraj krautovski komad Silent Blood. Na drugem polu sta plesiščem najbližje komada Twelve Regions ali udarni štikel Like A Locust, z ostalimi devetimi pa Maenad Veyl spretno krmari med mejami EBM-a, industriala in celo distopične ambientale.

Prav te dni na glasbenih portalih prebiramo o terminu business techno oziroma poslovni techno, terminu, katerega uporaba je vsaj tako nesmiselna kot njegov izvor. Vseeno pa lahko v duhu časa iz tega nesmiselnega izraza izluščimo vsaj to, da poskušajo nekateri posamezniki žanr techna vzporedno tokom mesečnih trendov odkrito približati še večji masi ljudi in ob tem mastno zaslužiti. Da je ta glasba že lep čas podvržena zakonom trga in drugim zunanjim družbenim dinamikam ter da se s tem delno izgublja izvorna esenca žanra, je povsem jasno, zato se na tem mestu ne bomo spuščali v moraliziranje. Vendar je razumevanje takšne situacije odlično izhodišče za glasbeno vrednotenje tokrat obravnavane plošče Body Count. Thomas Feriero je bil namreč s projektom Avatism udobno zasidran v lagodje sredinskega prostora elektronske glasbe. Kljub temu se je odločil znebiti se okovov te sredine in vso energijo vložiti v projekt Maenad Veyl ter v lastno založbo Veyl. Manj interesa za njegovo novo delo dokazuje že dejstvo, da bo tokratna recenzija plošče po mesecu dni od izida prva objavljena na svetovnem medmrežju.

Zato smo torej tukaj mi, da vam predstavimo skrite dragulje. S ploščo Body Count pa nikakor ne gre zgolj za kako kvaziherojsko, odrešeniško držo njenega ustvarjalca, temveč bomo o njej resnično lahko govorili kot o eni boljših elektronskih plošč prvega letošnjega polletja.

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.