samozaložba, 2022

Že od leta 2012, sodeč po majevskem koledarju in hollywoodski interpretaciji le-tega, živimo samo še za to, da čakamo gotovo masovno smrt. A na kakšen način? Po tem, ko postaja bolj in bolj jasno, da se vesoljcem jebe za ameriški kontinent in da v tornadih najbrž ne bo morskih psov, lahko upamo, da bo masovni pokol vsaj inovativen. Brez nukleark ali virusov … Nepričakovan in sladek, v vsaj enem mini aspektu svojega bistva. Naj se jagode odločijo, da ne bodo več najbolj sladke radosti tega življenja, in v protest eksploitaciji poženejo lovke, ki bodo streljale strupene puščice z neznano psihoaktivno substanco. To bi bil morda najidealnejši način svetovnega potopa, če pa postavimo šalo nazaj tja, kamor spada, pa je tukaj še ena možnost, na katero nihče ne pomisli, pa že tako dolgo preži na nas. Poplava. Masovna, globalna, lirična. Hiphop nas zaliva že več desetletij in če je to način, kako bomo šli, pa naj traja …

Rap je prepotoval od preprostih beatov, prek jazza, instrumentalov, pa v prejšnjem desetletju v zares prenasičeno sceno z vzponom SoundCloud mumble rapa, do bizarnih nesmiselnih traperskih verzov. Za šalo, za res, v svetu in Sloveniji hip hop ne pozna meja, se odpira in nas praktično dnevno navdušuje z novimi izdelki vseh barv, oblik, spolov in čustev. Tokrat pozornost namenjamo novomeškemu mladcu, ki si je nadel ime мajkun in dostavil prvenec Reciklaža.

Na naših frekvencah je v svaštarniškem intervjuju ustvarjalec že objasnil naslov albuma, ki se navezuje na dejstvo, da so rime namreč nastajale od leta 2020. Dveletno nastajanje lirikalnega dela plate ni edino vredno izpostavitve, saj se reciklaža izraža na dva načina. Prvič, verzi so premišljeno vključeni v beate in ritmično dinamično sovpadajo z glasbo, kar kaže na določen čas, vložen v premislek pri izdelavi komadov, drugič, pa je v komadih jasno izraženo vzdušje preteklih dveh let, beda vzhajajočega gospoda covida in še bolj ikoničnih komik našega svetega vodstva.

Debitantski izdelek je мajkun kot rimoklepač izkoristil za poglobljeno predstavitev sebe. V bistvu nič posebnega za raperja starošolskih beatov. A dodatno vrednost glasbenik izrazi s svojo drugačnostjo v tem že precej izpetem old-school hip hop svetu. »Napnem lok, in streljam kitice, povej mi, kje si slišal, da za rap rabiš mišice.« Ja, ko zapalimo мajkuna, ne bomo poslušali heavy shit gangsterskega egotripa, žal na plati tudi ne bo bedastih mačističnih for. Vseeno pa ne gre za neko hudo alter, nedostopno in interpretacije potrebno glasbo. Besedila sicer niso vedno direktna in jasna, je pa v vsakem komadu jasno, kam мajkun meri. Višek bizarnosti doseže Vaja, ki predstavlja prav to. Naključen tok misli, rimoklepaštvo najvišje vrednosti, igra asociacij, ki v celotni sliki nekako tvori celoto, ampak genialno brez pravega pomena. Drugi spontano nastali komad je Bejs, podložen z beatboxersko podlago kolega Želve, in očitno na hitro zloženi komadi мajkunu vsaj tako dobro pristojijo kot daljša besedila, v katere je vložil več razmisleka in jih tudi čustveno oplemenitil.

Na takšen način je obogaten predvsem drugi del albuma. Tukaj мajkun stopi na drugo stran svoje persone. Če je v prvem delu moč občudovati avtorjevo sposobnost kovanja verzov, kjer besede in medmeti ritmično krasijo pesmi po stilu kakšnih z jazzom povezanih očetov hip hopa, recimo A Tribe Called Quest, v drugem delu nastopijo težje teme. Medtem ko se v komadu Cona še poveličuje v svojih problemih, ga Virus v družbi politične oblasti že zbija ob tla. Nihilizem v komadu sicer ne zmaga, umetnik še vedno fajta in tudi v najtemnejših trenutkih komada Pritisk ohrani kanček upanja, ki je v teh trenutkih tako zelo pomembno. Plošča se v takšnem slogu tudi zaključi. Zaključni Dež v družbi Remskiga sprejema tegobo uklanjajočega časa in jo poskuša udejanjiti na najbolj udoben način … Če res gre …

мajkun je na slovensko hiphop sceno prinesel odličen izdelek. Ne uklanja se trendom ekstremov – ne poveličuje izpetih nasilnih najjaći sam uličarskih zakonov –, še več, priznava, da to ni. Besedila odlično opremi s svojimi dojemanji. Niso mu tuje spremembe ritma, njegova zavidljiva artikulacija in izjemen občutek za vključevanje besed pa v ritem komadov pričarata čudovit flow. Dostavil nam je vrhunsko debitantsko ploščo, ki si zaenkrat brez dvoma zasluži naslov najboljšega hip-hop izdelka letošnjega leta na domači grudi, ki ga bodo tudi v prihodnjih mesecih konkurenti težko spodbili!