MARKO KARLOVČEC: Sovražnik, ki ne pozna meseca

Botanic, 2015

V tokratni izdaji domačega eksperimentalnega muzičarja se bomo podrobneje posvetili doživetemu izrazoslovju, ki ga Marko Karlovčec z zvoki saksofona, mikrofonij ter splošnega hrupa vztrajno nadgrajuje in redefinira.

Čeprav Karlovčca ne bi smelo biti treba posebej predstavljati, za sabo ima namreč kar nekaj dosežkov, tako koncertnih kot posnetih, njegova persona daje občutek, da se nam ne kaže v polni luči oziroma se za kazanje ne zmeni prav dosti. Šele ob poslušanju njegovega dela se razkrije filozofska naravnanost in spogledovanje z dekonstrukcijo reda ter nato opazovanje na novo vzpostavljenih vzorcev in ravnovesij, ki konstantno variirajo. Upor konvencionalnim formam je postal na tej točki že nekakšna stalnica in prej kot neko končno sporočilo posnetega materiala se ta tu uporablja kot izhodišče za iskanje novih form znotraj njegove glasbe.

Prva skladba otvori album s sunkovitim, a kratkim izbruhom na saksofonu, ki nato z nadaljnjimi ponovnimi izrazi ustvarja kontrast bežeči tančici mikrofonije. Mikrofonično piskanje je prisotno na celem posnetku in s spreminjanjem višine prevladujočega tona narekuje razvoj in napetost skladbe. Razmaki med ponovnimi napadi saksofona niso enakomerni in tako znova in znova presenetijo ter ne pustijo, da bi vibrirajoči piski delovali preveč hipnotično. Lahko bi rekli, da zaradi te negotovosti relativno enostavno zasnovano zvočno izhodišče pridobi na izkušnji poslušanja, pri čemer ni nikoli eden, saksofon ali mikrofonija, spremljava drugemu. Intenziteta enega definira meditativnost drugega. Igra vzpostavljanja bežnega reda med dvema elementoma se konča z nekoliko nižjim odzvenom mikrofonije, ki sicer še vedno da slutiti naslednji udarec saksofona, vendar ta ne pride.

Namesto zdaj že skoraj pričakovanega saksofonskega krika se po mikrofoničnem zvenenju prične drugi komad, antilog oziroma hrupno srce albuma. Tu pridejo na dan glasbenikova številna zanimanja za različne stile zvočnega izražanja, kolikor se ta lahko samostojno izločijo v rezkajočem šundru. Hrup, na katerega se skladba precej opira, je tukaj posledica tako šumečih slojev distorziranih posnetkov kot tudi naše nezmožnosti sledenja celotnemu dogajanju, ki dobiva na globini s ponovnim poslušanjem. Skladba doseže vrhunec, ko se hrupni teror cvrčanja ter prekipevanja posnetkov nekoliko umakne grlo parajočemu dretju, ki na momente preroško in precej izpovedno govori večinoma neprepoznavne, čustveno nabite stavke upora. Govor oziroma dretje podobno kot pri prvem posnetku stalno spremljajo visoko zveneči mikrofonični piski saksofona, kar samo ojača doživljanje govora kot osvobajanje, saj se vsakič, ko spregovori, hrup malo umakne, preden ga nato ob pavzah spet pogoltne.

Zadnja skladba spet transformira intenziteto celega albuma in jo prikaže na svoj način. Na splošno manj hrupna kot drugi posnetek spet poudari sozvočnost med mikrofoničnim piskom ter dromljanjem saksofona. Note so zdaj razvlečene in veliko bolj trajne. Poudarek je na utripanju, ki se pojavi na mejnih območjih zvočnih valovanj. Občutno manj agresiven komad daje poslušalcu priložnost, da se spet seznani s sabo in preuči vtis, ki ga je malo prej zarezal Sovražnik, ki ne pozna meseca. Slonje smrčanje v prvem delu skladbe odlično razpusti energijo osrednjega dela albuma, plapolanje čistejših tonov proti koncu pa služi kot pristajalna steza za vzburjeno podzavest.                                                     

Zahtevno poslušanje domačega glasbenika, ki verjetno v marsikom na priložnostnih nastopih v živo še vedno vzbuja dvome o njegovi lastni predstavi glasbenega izražanja. A število tistih, ki vztrajno pretrpijo vse glasne piske hrupnega cviljenja, pričajo o statusu, ki si ga je med delovanjem Karlovčec priboril, in da postaja eden od nepogrešljivih akterjev aktualnega dogajanja v eksperimentalni (post)free jazz sceni pri nas.