mclusky: the world is still here and so are we
Ipecac Recordings, 2025
Nekdaj valižanska zasedba mclusky je po uradnem razpadu leta 2005 od leta 2014 delovala pod čudnimi imenskimi izpeljankami, v nekakšni polhibernaciji z občasnimi nastopi. Pred dvema letoma je pod starim imenom mclusky izšel štirikomadni kratki album, ki je napovedoval četrti celovečerec. Tokrat v osrednjem kritiškem terminu predstavljamo nov material, novo dolgo ploščo po več kot dvajsetih letih, the world is still here and so are we. Najprej pa vzvratno po zgodovini zasedbe.
Konzumenti hrupne kitarske glasbe so zasedbo mclusky skozi leta kljub nejasnemu obratovanju težko spregledali. Večkrat so bili omenjeni kot vpliv na številne bende. Njihov spah noise rocka, posthardcora, panka, otoške jezikavosti, graje okoliša in črnega humorja, hkrati pa raznovrstnosti znotraj klasične bendovske formacije, je hitro postal samostoječ. Prvotni član Andrew Falkous – Falco je med devetletno pavzo benda sestavil še dva nevarna sestava. Najprej Future of the Left, ki smo ga na Radiu Študent večkrat obravnavali, kasneje pa še svoj solo bend christian fitness, prav tako predvajan in diskutiran na frekvenci 89,3. Oba sta po njegovih pričevanjih še vedno obratujoča.
Prve tri albume so mclusky, začenši z My Pain and Sadness is More Sad and Painful Than Yours, kasneje Mclusky Do Dallas in še kasneje The Difference Between Me and You Is That I'm Not on Fire, izdali precej zgoščeno, med letoma 2000 in 2004. Še posebej zadnja dva, na katerih so sodelovali z inženirjem Albinijem, sta se uspešno zasidrala med širše poslušalstvo. Takrat sta poleg Falca zasedbo sestavljala še John Chapple z basom in vokalom, ki je zamenjal kratkotrajnega člana Gerainta Bevana, in pa Matthew Harding z bobni, ki je predal palice še zdaj delujočemu Johnu Egglestonu. Novo postavo poleg Egglestona in Falca sestavlja še nov basist Damien Sayell, njihovo delovanje pa je po novem razcepljeno med Cardiff in Bristol.
Album the world is still here and so are we tako kot pri založniških Ipecac kameradih The Jesus Lizard, ki so prav tako po več kot dveh dekadah izdali album, ne kaže prav nobene modernosti, podrejenosti ali pa manka surovega navala. Oboji uspejo na albumih izvršiti, hkrati pa obdržati svoj prepoznavni godbeni ksiht. Glede na sestrske Future of the Left mclusky ostajajo zvočno še bolj nerafinirani in napadalni, apetitni. Vse skladbe so krepko pod štirimi minutami, vendar dovolj razgibane in prodorne, da prenesejo Falcova sporočila. Ta se v dobre pol ure ukvarja z zajedljivimi temami, ki jih pušča vsakemu poslušalcu v lastno interpretacijo, obenem pa skrbi, da je njihov ovoj prepusten.
Bend še vedno spoštuje otoško glasbeno tradicijo pankerskih derivatov, denimo v clashevskem komadu cops and coppers ali pa v skladbi the competent horse thief, ki stoji kot javna debata na ubirajoči kitarski podstati v stilu letos preminulega vokalista Davida Thomasa in njegovih Pere Ubu. People person nosi pridigo Marka E. Smitha in The Fall, diametralno aranžmajski način pa mclusky predstavijo v helmetovsko odrezavi the battle of los angelsea. Album zaključi komad hate the polis, ki se po uvidevnem folkrockovskem uvodu razpre v kitarska drgnjenja in Falcovo vokaliziranje, spremljano z večglasjem v stilu Crosbyja, Stillsa in Nasha.
Pestra paleta pristopov, kreiranja komadov, po vrhu vsega pa še vokalna raznosmernost celote ne pustijo, da bi se album nevede odvil mimo. Mclusky ne stavijo na pasivno godbo z nabrušenim jezikom, temveč na isti, vznemirljivi in čvrsti intenzivnosti obratujejo detajlno poglobljeno. Tega se ne sliši vsak dan. Nič čudnega, da po pol ure s celoto izžamejo poslušalca. Konkreten celovečerni album po dvajsetih letih. Za v poduk.
Dodaj komentar
Komentiraj