Guruguru Brain, 2020

Z osrednjima akterjema današnje večerne recenzentske rubrike raziskujemo premike razvijajoče se alternativne glasbene scene daljnega Tajvana. Toda preden navezo Mong Tong夢東 zmotno označimo kot dvojec, moramo pojasniti, da gre pri pričujočem projektu za svojevrstno igro dimenzij, v kateri se speči časi budijo, plasti tuzemske realnosti transformirajo in posledično določene entitete obstajajo, druge pa ne …  

Mong Tong ne moremo opredeliti kot zgolj glasbeni, ampak bolj kot premišljen umetniški projekt; brata Hom Yu in Jiun Chi, ki trenutno ustvarjata v tajvanski metropoli Tajpej, naj bi bila edina človeška člana tega siceršnjega psych banda, v katerem sodeluje tudi breztelesni član Tong. Čeprav skupaj igrata v eksperimentalnem rock bandu Prairie WWWW, vsak izmed njiju pa se po svoje udejstvuje še pri drugih zasedbah, ki se žanrsko razpenjajo od thrash metala, new wava do dreampopa in širše, jima Mong Tong 夢東 predstavlja poligon za prosto poigravanje s povsem osebnimi fascinacijami. Pri teh v ospredje prihaja skupno navdušenje nad okultnim tajvanskim ljudskim izročilom, v katerem vladajo srhljivi duhovi, ki ga prepletata s teorijami zarote o paranormalnem iz tajvanskih TV oddaj iz 80., v tem referenčnem okviru pa se za nameček znajde tudi kakšna téma iz sedaj že legendarnih računalniških iger, kot je Sonic the Hedgehog.

Vse tisto, po kar se zatekamo v mite, vraže ali igre, naenkrat oživi v edinstvenem zvočnem fantazijskem svetu albuma Mystery 秘神. Veliko misterioznega prostora za raziskovanje ponuja ta debitantska plošča, ki je junija letos uzrla svet pri založbi Guruguru Brain, s katero je svojo pot začel znani japonski psihedelični band Kikagaku Moyo. Povečini instrumentalne skladbe večinoma temeljijo na enostavni zgradbi iz prevračajoče se bas linije, pospremljene s kitaro, hipnotičnimi sloji synthov ter raznimi vzorci. Svoji enostavnosti navkljub so skladbe presenetljivo izrazno bogate in pričarajo s futurizmom prežeto nostalgijo po koncu 20. stoletja, značilno za vaporwave, vedar z izrazitim pridihom daljnega vzhoda.

Ti glavni poudarki so jasni že na singlu Chakra - v zlovešče zvoke sintov, iz katerih se budijo asociacije na blodeče podobe demonskih bitij, in značilno azijsko melodično linijo so vtkani zvočni sempli mečevanja ter posnetek glasu iz stare TV oddaje, v kateri pripovedovalec menda razlaga o povezavi med hinduizmom ter NLP-ji. Ravno ob tem se zavemo še ene dimenzije glasbe Mong Tong 夢東, ki je sicer zelo izmuzljiva, pa vendar nezanemarljiva. V tem domiselnem sopostavljanju nasprotujočih si elementov se kaže tudi delikaten, prikrit smisel za humor. Tega ne zrcali le izbor detajlov, pri dešifriranju katerih si mora negovorec mandarinščine malce pomagati z branjem intervjujev. Celostna zasnova albuma, v kateri se tradicionalne folklorne prvine mešajo in nadomeščajo s hipnotično banalnostjo absurdnih oddaj budi razmišljanje, da predajanje mitov in zgodb vse bolj postaja domena televizijskega in računalniškega medija, ki še zlasti pri generaciji bratov Hon in Jiun nemara predstavlja tisti najzgodnejši, najintenzivnejši spomin iz otroštva.

Skladba Jou-Tau prav tako ponuja eskapado v transcendentalno, kjer se obstreljujejo azijski demoni v 16-bitnih igricah, nato pa pomirjeni zmagoslavno zagruvajo v eksotičnih ritmih kitajskega synthpopa. Zaključna skladba In the K.Court že po naslovu deluje najbolj zahodnjaško in bo privržencem Kinga Crimsona dala pravo iztočnico. V repetitivno, orglam podobno sekvenco se polagoma vpletejo ezoterični bobni in odzvanjajoča kitarska linija, se stkejo v pravcato ritmično tvarino, ki jo na koncu abruptno prekine nekajsekunden, a vendar prisoten poklon omenjenim prog legendam. 21st century Schizoid Man odobravajoče pogleda izza vogala in hitro izgine v vakuumu hipnotičnega vsemirja.

Tako se psihedelično popotovanje po albumu, katerega večplasten izraz najbolj ustrezno povzema prevod vzhodna stran sanj, sklene tudi s prikritim pomežikom zahodu. In tako, kot se album Mystery 秘神 ne zamejuje stilsko, tudi funkcionalno ne ostaja pogojen specifičnim okoliščinam - lahko je inkognito potopljen v ozadje ter z raznoterimi vzdušji in efekti odlično učinkuje kot stranski akter, vendar pa bolj upravičeno preide v glavno vlogo, saj na nivoju sicer enostavne strukture ponuja mnoštvo premišljenih detajlov z nepričakovanimi zgodbami, iz katerih se budijo pozabljena bitja, absurdne teorije zarote, obujajo morda nikoli doživeti spomini in vznikajo uganke, ki morda nikoli ne bodo rešene …