Hot Cup, 2015

Leta 2003 ustanovljeni newyorški kvartet Mostly Other People Do The Killing se na prav poseben način loteva jazzovske zgodovine, saj na konceptualno premišljeno zasnovanih albumih v novih skladbah poustvarja tako zven kot način igranja iz preteklih časov. To počne na izviren in marsikdaj humoren način, ki pa je vedno tudi angažiran. Tako so recimo enega svojih albumov poimenovali This is Our Moosic, kajpak z jasno aluzijo na prelomno delo Ornetta Colemana This is Our Music in tudi ovitek je oponašal Ornettovega. Povedati pa je treba, da beseda »moosic« ni besedna igra, ki naj bi spomnila na losa, pač pa je Moosic dejansko ime kraja v Pensilvaniji.

Naslavljanje komadov po krajih v omenjeni ameriški državi je še ena posebnost kvarteta oziroma njegovega vodje Moppa Elliotta, kontrabasista in glavnega skladatelja v bendu, saj za večino svojih skladb naslove poišče na zemljevidu. Nov album Mauch Chunk v tem ni nobena izjema – kot že marsikdaj v zgodovini kvarteta je ime kraja v Pensilvaniji že v naslovu plošče pa tudi v prvem komadu Mauch Chunk is Jim Thorpe. Nenavadno besedno zvezo nam pojasni besedilo na ovitku, iz katerega izvemo, da so kraj pred časom iz indijanskega poimenovanja Mauch Chunk spremenili v Jim Thorpe v čast istoimenskega športnika indijanskega porekla.

Tako kot se lucidno poigravajo z besedami in poimenovanji, člani zasedbe, ki smo jo pri nas lahko slišali v Mariboru v letih 2010 in 2013, premetavajo pristope, zvrsti in sloge. Čeprav Mostly Other People Do the Killing mnogi imenujejo kar »teroristični bebop« bend, je njihov postopek zelo oddaljen od rekonstrukcij, kakršne uprizarjajo k svobodnjaški godbi nagnjeni glasbeniki. Očitno je, da imajo radi pretekle sloge, jih spoštujejo in do obisti poznajo ter jih zvočno primerno posodobljene prenašajo v današnji čas. Edina izjema, kar se tiče zvočne posodobitve, je bil nenavaden eksperiment, ko je bend na lanskoletni plošči Blue noto za noto odigral kultni Milesov album Kind of Blue.

Mauch Chunk prinaša tudi veliko spremembo, saj je trobentača Petra Evansa zamenjal pianist Ron Stabinsky, ki je z bendom sicer že igral, denimo na omenjeni ponovitvi Milesovega albuma. Kvartet ob Elliottu zaokrožata stara člana benda, saksofonist Jon Irabagon in bobnar Kevin Shea. Pogumna odločitev, da zasedbe ne dopolnijo s trobentačem, marveč s pianistom, je v marsičem zakoličila nov zvok, pa tudi način strukturiranja skladb. Če smo bili prej priča številnim silovitim mnogobojem trobente in saksofona, zdaj poslušamo bolj poglobljeno medigro črno-belih tipk in saksofona, ki je mestoma boleče melanholična in krhka.

Saksofonist Jon Irabagon, pri nas znan tudi iz kvinteta Dava Douglasa, se nikakor ne trudi zapolniti nastale vrzeli po odhodu Evansa, pač pa v solistični prostor pripušča novo pridobitev kvarteta, pianista Stabinskega. Za njegovo igranje se zdi, da je kot narejeno za poetiko benda. V njem je namreč poleg izjemnega poznavanja starih slogov slišati tudi številne citate, kar je še ena značilnost benda. Tako denimo v skladbi Obelisk pod vihravim saksofonom slišimo pianistov izlet v minimalizem Phillipa Glassa.

Citati so prisotni tudi v drugih skladbah, a dostikrat neko znano temo slišimo le za hipec, toliko da nam razburka domišljijo, in nikoli kot prevladujoče načelo. Vse skladbe so posvečene bodisi znanim jazzerjem ali pa prijateljem Moppa Elliotta. Skladba West Bolivar je na primer posvečena brazilskemu legendarnemu tropikalistu Caetanu Velosu in posledično temelji na bossa novi. V drugih skladbah slišimo še blues, boogaloo, valček in še marsikaj, a skoraj vedno skozi hardbopovsko zvočno obdelavo.

Osmi album zasedbe Mostly Other People Do the Killing in prvi v novi zasedbi ohranja značilnosti poetike tega samosvojega benda, a hkrati zaradi prihoda pianista vnaša novosti v zvok in aranžmaje. Čeprav je ravno glasbenik, ki je zapustil kvartet, tudi pri nas večkrat slišani Peter Evans, obveljal za enega najbolj prodornih instrumentalistov na svojem glasbilu, torej neke vrste zvezdnika na novojazzovski sceni, njegov odhod bendu ni škodoval. Moppa Elliott se je odlično znašel tudi v komponiranju za klavir, Irabagon pa je svoje navdihnjeno igranje prilagodil novemu glasbilu in svoje iskrive sole pretkano prepletel s klavirsko igro. Bend se je v novi razdelitvi vlog odlično znašel in nepoučeni poslušalec niti za hip ne bi pomislil, da gre za relativno nov sestav. Muzičisti igrajo sproščeno, zagnano in poglobljeno, tako rekoč mimogrede pa so posneli še en sijajen album v nizu že tako odličnih izdelkov, ki ga kljub odsotnosti Evansa toplo priporočamo za začetno spoznavanje z bendom.