Dogfood Music Group/!K7 Records, 2016

Po treh mikstejpih, treh EP-jih in mnogih sodelovanjih nas Mykki Blanco po dveh letih čakanja končno razveseljuje s svojim debitantskim dolgometražcem. Album, imenovan Mykki, je izšel septembra pri založbi Dogfood Music Group.

Alter ego Michaela Davida Quattlebauma Juniorja, imenovan Mykki Blanco, se je rodil na Youtubu leta 2010. Glavna muza vzniku Mykkija je bila Lil’ Kim. Pred izdajo svojega prvega glasbenega izdelka je Mykki Blanco deloval kot performativni umetnik in poet. Leta 2012 je izdal svoj prvi EP Mykki Blanco & the Mutant Angels. Šlo je za noizersko drag punkovski industrial skupek komadov, ki pa mu je že pet mesecev kasneje sledil mikstejp Cosmic Angel: The Illuminati Princes/ss, na katerem je Mykki zaplul v reperske vode. Sebe je v tem obdobju opisoval kot acid punk reperja, v živo je nastopal po New Yorškem podzemlju, širše pa ga je nato izstrelil legendarni newyorški event GHE20G0TH1K. Leta 2013 je sledil odličen EP Betty Rubble: The Initiation. Leta 2014 pa je izšel skupek komadov pod naslovom Gay Dog Food, ki jih je Blanco, bolj zavoljo etosa kot glasbe same, označil za punk. Leta 2015 je s pomočjo umetnikov Yvesa Tumorja, PsychoEgyptiana ter Violenca zasnoval založbo Dogfood Music Group in izdal kompilacijo C-ORE.

Lepoto in razburljivost glasbenih izdaj Mykkija Blanca moramo iskati predvsem v njegovi kameleonskosti in glasbenem eksperimentiranju. Z vsako od izdaj je namreč pokazal, kako se varno počuti tudi v popolna različnih si glasbenih žanrih, vse od noisa, repa, eksperimentalne elektronike pa tja do heavy metala in popa. Za vsaj nekaj občutka za njegovo glasbeno raznolikost vam v poslušanje priporočamo dva izmed njegovih bolj znanih komadov, temačen Initiation ter klubski hit Wavvy. Slednjega tudi kot »avant-garde object d’art«, kot ga je nekoč opisal nek glasbeni komentator. Vse do zdaj.

V nocojšnji Tolpi bumov predstavljamo 13 komadov z albuma Mykki. S pomočjo koproducentov, Francoza Woodkida in čikaškega producenta, pesnika ter pevca Jeremiaha Meecea, Mykki Blanco na svojem debitantskem albumu zmeša pop, dancehall, cloud rap, vaporwave in trap. Takšna zvočna mešanica nas z roko v roki z besedili zapelje v otožnost.

Album otvori komad I’am in a Mood, na katerem že slišimo čikaško pevko Jean Deaux. Ta sicer nato v ospredje zares stopi šele z drugim komadom Loner, ki govori o depresiji ter zapuščenosti in je najbolj pop komad na nocojšnjem albumu. Highschool Never Ends je skladba o izgubljenosti, v kateri so svoja godala pristavili glasbeniki pariške opere. Komada Interlude 1 in 2 sta najbližje temačnemu industrial zvoku z njegovega leta 2013 izdanega EP-ja Betty Rubble: The Initiation. Eden izmed vrhuncev albuma je zagotovo komad My Nene, ki ga poleg zvočne kompleksnosti zaznamuje tudi igrivost besedila, v katerem se avtorica sprašuje, ali naslavlja moškega ali žensko.

V z basom podmazani maniri se album nato nadaljuje s komadom The Plug Won’t, v katerem Mykki poje o razliki med zadrogiranimi one night standi in pravo ljubeznijo. In ravno ljubezen, intima, iskanje in odtujenost so rdeča nit albuma, zavoljo katerih je po avtorjevih lastnih besedah tudi trajalo tako dolgo, da je plošča ugledala luč sveta. Pa vendar, če potegnemo črto, gre za trdno v varnem območju zasidrano ploščo, precej daleč od premikanja meja, kakršnega smo bili vajeni ob njegovih preteklih stvaritvah. Zdi se, kot da si želi razširiti krog poslušalcev in jim ponuditi bolj mehak pristanek v svoj svet, kar je na nek način priznal tudi s sledečo izjavo: “I have to play it a little Hollywood, a little nice, chill for a bit. Make people feel safe.” Mi pa kljub vsemu spoštovanju upamo, da se naslednjič vrne v spet pogumnejši obliki, kot takrat ko nas je metal s stolov.