Neil Young. Človek, ki ga po pol stoletja glasbene kariere ljudje  občudujejo in spoštujejo zaradi izdelkov, ki jih ustvarja tukaj in zdaj, pri tem pa ne pozabljajo niti na ducate preteklih albumov, ki  bodo kot monolitni spomeniki velikemu umetniku stali še dolgo, dolgo let. Težko najdemo kakega drugega glasbenika, ki bi se tako dolgo in tako uspešno upiral glasbeni ravnodušnosti, dolgočasnosti in rutini. Jasno je, da rezultati niso bili vedno čisto popolni, vendar pa nedvomno drži, da lahko Neila Younga ob prečesavanju njegovega kataloga poslušamo v najmanj šestih ali sedmih grobo definiranih različicah, brez da bi za to žrtvovali kaj kvalitete.

V zadnjem času nas je poleg albuma Le Noise, ki je izšel leta 2010 in bil njegov najboljši v zadnjem času, Neil razveseljeval predvsem z arhivskimi posnetki živih nastopov, ki so se večinoma vrteli okoli dveh njegovih najbolj popularnih odrskih inkarnacij: kantavtorja z akustično kitaro in rockerja, ki ga spremlja zasedba Crazy Horse. Dinamika med Neilom in njegovo on-and-off spremljevalno zasedbo, ki je sicer v preteklosti izdala tudi peščico samostojnih albumov, je zapletena in večplastna. Neil jih namreč vsake toliko časa pokliče, z njimi posname kakšno ploščo, potem pa kot duh za več let izgine iz njihovega življenja, čeprav so ravno plošče, ki jih posname s Crazy Horse, praviloma med njegovimi najboljšimi, saj jih preveva značilna sproščeno razpuščena atmosfera, ki pogosto rodi hipnotične in improvizirane kitarske epopeje. Cowgirl in Cortez sta pesmi, ki še danes zvenita zares grandiozno, s ploščo Psychedelic Pill pa smo poslušalci dobili kar tri komade, ki se lahko po dolžini in kvaliteti kosajo z njima.

Driftin' Back, Ramada Inn in Walk Like A Giant so skupaj dolgi kar eno uro in predstavljajo vrhunce plošče. Vsi na tak ali drugačen način pogledujejo v preteklost in so prežeti s precejšnjo mero nostalgične patine, ki pa je v klasični youngovski maniri tudi  resignirana, cinična in prijetno kontradiktorna. Ko poslušamo otvoritveni komad Driftin' Back in Youngovo nerganje o digitalnih glasbenih formatih, komodizaciji umetnosti in dobrih starih časih, se moramo spomniti, da te besede prihajajo iz ust človeka, ki je leta 1982 posnel ploščo Trans in ki ogromno časa in denarja nameni izumljanju novih tehnologij, med drugim ravno novega lossless glasbenega formata. Pesem Ramada Inn se odpre z mesnatim riffom, ki spominja na Younga iz obdobja plošče Rust Never Sleeps, potem pa se razvije v ganljiv in intimen portret neke grenko-sladke ljubezni, ki jo Neil opisuje v mehkem fokusu in spranih barvah. Walk Like A Giant je med omenjenimi tremi pesmimi najbolj surova, saj sivi melos v slogu On The Beach nadgradi še z rahlo nelagodnim požvižgavanjem in šepetanjem ter občasno težko distorzirano kitaro. Napetost deloma popusti le v malce bolj sproščenem refrenu.

Na plošči izstopa še She's Always Dancing, pa tudi ostale pesmi so solidne, z izjemo Twisted Road, ki je v vsej svoji banalnosti precej neprebavljiva. Neil Young pač ne bi bil Neil Young, če bi vse naredil po reglcih. Navkljub temu je Psychedelic Pill njegova najboljša plošča v zadnjih dvajsetih letih, saj v sebi nosi konstruktiven preplet spogledovanja s preteklostjo in pogledovanja v prihodnost, poleg tega pa tudi odlične riffe, nalezljive melodije, dobro atmosfero in tisti ščepec Neilove norosti, zaradi katerega se že sprašujemo, kaj za vraga nam bo pripravil naslednjič.