NENEH CHERRY & THE THING: The Cherry Thing

NENEH CHERRY & THE THING: The Cherry Thing

Recenzija izdelka
20. 6. 2012 - 19.00

Smalltown Supersound, 2012

 

Benny Blanco je eden najuspešnejših komponistov sodobne pop glasbe, ki je v zadnjih štirih letih napisal kar 18 “number one” ameriških hitov. V intervjuju za zadnjo številko revije Sound on Sound pa je dejal, da mora biti pop glasba “relate-able”. To je ključni element uspeha. “Nobody wants to listen to a song they can’t relate to.” In danes predstavljana plošča The Cherry Thing je še kako “relate-able”. Album se preko prepoznavnega vokala pop ikone Neneh Cherry nanaša na pop osemdesetih in devetdesetih, priredbe hitov zasedb Suicide, MF Doom in The Stooges pa kažejo na referenčne točke znotraj različnih bregov alternative. Da pa je plošča blizu tudi jazzerjem, skrbijo skandinavski godbeni razparači The Thing. Poleg njihovega renomeja v free jazzu na plošči najdemo tudi dva komada, ki sta ju napisala Don Cherry, pokojni očim pevke Neneh Cherry in več kot le inspiracija tria The Thing, ter stari maček Ornette Coleman. Kdor pa podrobneje pozna delo pevke Neneh Cherry, pa prav tako ve, da je mnogo več kot le pop ikona. Konec koncev naj bi se gospa Cherry celo vrtela na Radiu Študent, in to že v zgodnjih osemdesetih, preden je krenila na solo pot.

Primerjati album The Cherry Thing s komadi, kakršne piše v uvodu omenjeni Benny Blanco, verjetno ne bi bilo preveč smiselno početje. Navkljub temu pa ne bi bilo napak špekulirati, da je dotična plošča narejena po prav takem receptu. S to razliko seveda, da album cilja na osvajanje vrhov glasbenih lestvic alternativnih medijev. Kakšna bo usoda albuma, bo seveda znano čez nekaj časa, Pitchfork pa je na primer komad Dream Baby Dream že uvrstil v sekcijo “best new tracks”. Pa vendar, ko človek prisluhne albumu The Cherry Thing, je jasno, da gre v osnovi za neki spontan izdelek, ki se le preko želje po žanrskem neomejevanju, prav ironično, spogleduje s fundamenti popa. Tej misli v prid govorijo tudi zgodbe iz zakulisja nastajanja albuma, v katere pa se ne bomo spuščali v tej recenziji.

Računice gor ali dol – končni izdelek ima jajca in to je vse kar šteje. Če se kak zavedni fen prostega jazza in tria The Thing s to potezo benda čuti nategnjenega, mu lahko le svetujemo, naj še enkrat nastavi in ob tem uživa. The Cherry Thing je namreč odličen izdelek, ki formo raznožanrskih hitičev razteguje v vse smeri. Ob tem se lomi in poka nosilna konstrukcija, ki pa nekako zdrži vse močne pritiske. V tem oziru album spominja na različne hite free jazza, ki so jih svoj čas igrali Albert Ayler, John Coltrane, Pharoah Sanders, Art Ensemble of Chicago in drugi. Aktualnost in novost danes predstavljene plošče pa je pravzaprav to, kar smo omenili že v uvodu – multižanrska mineštra, ki jo Neneh Cherry in The Thing servirajo na unikaten in zelo dostopen način. Unikatnost plošče pa se ob boku že tako ali tako unikatnih tvorcev kvarteta skriva še v prefinjenem osciliranju okoli glasbene sredine. To, kar predvsem ločuje album The Cherry Thing od sodobnih tovrstnih poskusov, je uravnovešena yinyangovska dinamika, za katero skrbijo nasprotne, a komplementarne kvalitete.

Iz vsakdanjega življenja in zgodovine nam je znano, kako lahko ženske vlečejo družbene niti na izredno implicitne načine. Za glasno moško robantenje ali pa kar krvavo vojno epskih razsežnosti je dovolj le “nedolžen” pogled, obljuba ali morda dvoumna beseda. In to je tista ženska kvaliteta, ki jo z vrhunskim vokalom v glasbo vnaša Neneh Cherry. Njen vokal je nežen, subtilen, prav pogosto deluje podrejen, prava moč njene vloge pa se razkriva šele skozi odzive ostale trojice. Kot bi rekel saksofonist Mats Gustafson: “She is the most amazing singer I have ever worked with! Period! Because she can really kick the music in all directions.” Tako lahko na albumu občudujemo dinamiko med moško in žensko energijo, implicitnim in eksplicitnim, udarnim in umirjenim in tako naprej. Vse to ločuje album od mrtve sredine, črne luknje, kamor rado posrka tovrstne glasbene podvige, ki nosijo oznako “jazzy”. The Cherry Thing ni namreč prav nič “jazzy”. Je jazz z jajci in je pop z jajci oziroma vse, kar najdemo vmes. Življenjska sila plošče pa se, kot že omenjeno, napaja prav preko stalne oscilacije okoli te mrtve sredine, v katero plošča niti za trenutek na zapade.

Glasba je kot hiša iz kart. Vsi elementi so med seboj povezani in vsak premik lahko zamaje temelje. Zato razni detajli, ki jih najdemo na plošči, niso le neki sekundarni detajli, ampak vlečejo niti celotne glasbe. Če za primer vzamemo kar meni ljubi hitič Dream Baby Dream, lahko v saks liniji občudujemo vse od subtilnih nians do očitnejših prevratov. Enkrat se isti toni začnejo počasi oz. s počasnim “attackom”, drugič pa je “attack” že kar perkusivne narave, ko Gustafson “frcne” v svoje pihalo. To spremljajo seveda tudi številne druge nianse v igranju, ki spravljajo saksofon enkrat v jok, drugič v bes, tretjič pa ga to kar osrečuje. Na ta način na primer že sam saksofon sporoča tisto, kar samemu besedilu ne uspe – poslušalcu prav nariše pred očmi vso srečo in tragiko oz. večrazsežnost fraze “dream baby dream”. Isto počnejo seveda tudi ostali inštrumenti ter vokal in tako preko interakcije oz. dialoga poslušalca konstantno držijo v šahu. Komad Dream Baby Dream v izvedbi The Cherry Thing je na 8 minut skompresirano življenje. To pa na drugi strani recimo manjka originalu. Original je namreč statičen, da ne rečem mrtev – skrajno osnovna elektronika, brez kakršnih koli modulacij, ki ostaja ista čez celo pesem. Vse kar ima inštrumentarij za povedat, pove v prvih nekaj sekundah. Če se trudi povedat kaj več, je verjetno edina možna interpretacija cinične narave – sanjaj, nič pa se ne bo nikoli spremenilo.

Skratka, The Cherry Thing je plata, ki diha in po žilah ji teče rdeča kri. Tako da recenzijo zaključujemo s predelavo verza iz pravkar analizirane pesmi: Dream baby dream. Keep that pop free jazz yin yang flame burnin, forever.”

 

Neneh Cherry & The Thing - Dream Baby Dream
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

ob tem je treba oment, da je accordion wack wack wack

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.