Polydor, 2013

„I am just a copy of a copy of a copy of a, everything I say has come before.“

Kadar se glasbeniki, ki so zaradi svojih prejšnjih zaslug pod povečalom javnosti, spravijo sestavljati nov projekt, so vedno postavljeni pred dilemo. Ustvariti nekaj po preizkušenem receptu ali pa zasukati krmilo za 180 stopinj. V prvem primeru jim bo kritika očitala ponavljanje, predvidljivost in hitoidnost, v drugem pa premočno odstopanje od proizvodne linije, ki je enega za drugim štepala hite in dajala občutek varnosti. A zadovoljiti vse okuse je nemogoče, kakor tudi popolnega unikata ni. Približek popolnega unikata ponuja le popolna izolacija, ki pa je v teh nesrečnih internetnih časih, prežetih z raznimi vplivi, pritiski, lobiranji, sugeriranji … utopija! Hočeš, nočeš, ujet si v mrežo.  Kopija je vse, kopije smo vsi. Zaenkrat – pa ne hvala bogu, ampak hvala drugemu delu v vulgarni sintagmi, organu ki je pravzaprav odgovoren za reprodukcijo - še nismo vsi klonirani, a čas, ko bomo srečali samega sebe brez ogledala, ni več daleč.

»Sem le kopija od kopije od kopije od kopije, vse kar sem rekel je bilo že izrečeno», je refren, ki stigmatizira Halo 28 ali prevedeno iz jezika Nine Inch Nails - novo ploščo Hesitation Marks. Z njim je Trent Reznor nekako napovedal, da na njej ne bo nič pretresljivo novega, kar se tiče celotne glasbene produkcije, da gre predvsem za reciklažo že slišanega, kar pa se tiče zadnjih izdaj Nine Inch Nails, album močno odstopa. In ušesom se je na spremembe težko privajati. Pet let, kar je nek standard izdaj albumov Nine Inch Nails, je minilo od The Slip, še nekaj več od Year Zero in With Teeth, ki so produkti novega tisočletja. Vmes je bil industrial guru zaposlen z drugimi projekti, predvsem družino, družinskim bendom in filmsko glasbo, zadnje leto pa je začel na skrivaj delati z dolgoletnima sodelavcema Atticus Rossom in Alanom Moulderjem. Slednji je svojčas produciral 101, prvi živi album Depeche Mode, zato niti ne čudi, da je na Hesitation Marks zaslediti sledi njihovih synth-pop for in da bi Dave Gahan brez težav lahko odpel bowiejevski funky komad All Time Low. Tisti pol fenov, ki je zagovarjal adrenalinske rife in agresiven ritem, bo - zaradi skoraj popolnega ignoriranja kitarskih delov in živih bobnov na račun zvoka prepojenega s sintetiko - do konca albuma zaradi teh plitvih ran počasi izkrvavel. Sploh zato, ker osupli ne bodo prenesli največje novitete - hip-hop beatov - s katerimi je album, v trendu M. I. A. in Portishead recimo, nabit. The Eater of Dreams, ki odpira na prepihu škripajoča vrata carstva Trenta Reznorja, jim bo z naslovom razblinil vse sanje. Elektro elastična komada dvojčka, Copy of A in Came Back Haunted, se s plazom plesno razpoloženih digitalnih zvokov in motoričnih beatov približujeta tistemu oddaljenemu obdobju prvega albuma Pretty Hate Machine. Sicer pa, utopično je bilo pričakovati, da bo Reznor, ki vstopa v zrelo obdobje življenja, še vedno „fukal kot žival“. To bo občasno počel le še na koncertih, kakršen je bil pred dobrim mesecem dni v Milanu. Tam je vdano pleme Nine Inch Nails vodji Reznorju sledilo kot fijakerski konj do te mere, da je bilo na odličnih, a egocentrično prekratkih Pattonovih Tomahawk okamenelo kot kipi z Velikonočnih otokov. Mogoče tudi zaradi tega, ker so hranili moči za divji stampedo v March of the Pigs, kjer je le nekajsekundni klavirski break ponudil odmor do novega mosh pita, do fist fucka, do „I'd rather die than give you control“. Zdaj deluje Reznor oskarjevsko umirjen v zakonskem pristanu.

Album Hesitation Marks kot celota ni kompakten. Verjetno tudi zaradi tega, ker je Reznor v osnovi želel posneti le nekaj komadov za prihajajoči greatest hits. Ustvarjanje albuma se je preveč razvleklo in rezultat je plošča raznolikih žanrov, nanešenih z vseh vetrov. To priznava tudi v refrenu “I have been to everyplace, I have been to everywhere” komada Find My Way, ki odpira drugi, zasanjani del albuma. Izjema je energijska pop himna Everything, ki sredi albuma s svojim post punk nabojem močno   izstopa. V preostanku albuma včasih za nosilno konstrukcijo komadov zadostujeta le dva klavirska tona, prasketanje zvokov, omamni beati in ostale čarovnije iz Reznorjevega laboratorija, s katerimi mimogrede pademo v fluid How To Destroy Angels oziroma how to promote angels, saj bi jih brez težav zapela njegova žena Mariqueen Maandig, nekdaj frontwoman psihadeličnega dream pop benda West Indian Girl in zdaj vokalistka omenjenega Reznorjevega družinskega projekta. Ali pa je minimalističnemu zvoku botrovala še druga punca, tista z zmajevo tetovažo, za katero je naredil soundtrack The Girl with the Dragon Tattoo? Reznor zavestno zanika nujnost obstoja vitalnega umetnika v zrelejših letih. Njegova vitalnost se kaže prav v preobrazbi, ki jo je dosegel s Hesitation Marks. „Wave goodbye, Wish me well, I've become something else, It's just the world“.