R&S, 2016

Po dobrem desetletju dolgem razpotju so na začetku dvatisočih moči zopet združili trije prijatelji in glasbeni sodelavci iz mladosti, ko jih je sprva že delil tedanji režim, drugič in tudi slednjič pa incident v nekem lunaparku, kjer so imeli svoj prvi koncert. Govora je seveda o nemškem triu Nonkeen, bolj natančno o Nilsu Frahmu, Fredericu Gmeinerju in Sebastianu Singwaldu. O Nilsu ni kaj dosti reči, saj ga mnogi že poznamo. Pri nas je imel namreč že dva koncerta in tudi na radiu je ob novitetah nepozabljiv. Sicer pa za tiste, ki ne veste - Nils je skladatelj in glasbenik, ki ima za sabo izredno plodovito kariero odličnih in kakšnih tudi malo manj kvalitetnih kompozicij. Druga dva, Gmeiner in Singwald, sta manj znana. Prvi je v prvi vrsti vizualni umetnik in je med drugim naslikal naslovnico današnje Tolpe. O Singwaldu pa se ve, da je ustvaril glasbo za dokumentarec Momento, ki obravnava prakse v afriških eksperimentalnih elektronskih muzikah.

Album The Gamble je trio snemal štiri leta, nekaj materiala izvira iz njihove mladosti, ko so ustvarjali kot bend in se snemali na štirikanalni kasetni snemalnik. Tako so ustvarili nekoliko nostalgičen zvok, ki je prisoten od prvega in vse do zadnjega komada. Ti se kot zgodba sicer prelivajo iz enega v drugega; zato bomo albumu prisluhnili v celoti po koncu recenzije.

Ta kontinuiteta je morda celo pričakovan element glede na to, da je v bendu Frahm, ki si je tako že večkrat zastavil projekte. S tem pristopom želijo glasbeniki pogosto ustvariti občutek, da je album entiteta, kar je zaradi pripovedniške narave uporabno tudi na albumu The Gamble. Sestavlja ga sicer devet skladb oz. vinjet, ki pogosto spominjajo na krautrock, ambientalni jazz, new age in včasih celo na Radiohead; seveda se vmes občuti tudi veliko Frahma. 

The Invention Mother je prvi komad na plati. Ta subtilno ustvari platformo, na kateri se melodije zmerno in premišljeno razvijajo do vrhuncev. Ti nastopijo v skladbah Ceramic People, This Beautiful Mess in v zadnji skladbi na albumu. Nonkeen nas tako vse od začetka do konca držijo na dokaj razgibanem, vendar zmernem valu, katerega dinamiko in ambientalen zvok poudarja elegantna jazzovska tolkalna linija. Ta frahmovska spontana premišljenost in obilica dihalnega prostora, ki ga ponudijo poslušalcu, sta prav glavna aduta današnje Tolpe. Tudi dobra produkcija skrbi za to, da je zvok vedno na mestu.

Ena šibkejših plati albuma je manj zanimiv finiš, ki je nekoliko nesiguren vase in bi mnogo bolje funkcioniral nekje na sredi albuma. Tudi na par drugih mestih z dolgovezenjem in šibkejšo dinamiko odvrnejo poslušalčevo celovito pozornost. Z zapolnitvijo in preureditvijo takšnih malo bolj dolgočasnih mest bi lahko še dodatno potrdili svoj svež prihod na glasbeno sceno, katere definitivno zanimiv del bodo tudi v prihodnosti. V kratkem pa Nonkeen planirajo spomladansko turnejo po Evropi, v sklopu katere se bodo ustavili tudi v ljubljanskem Kinu Šiška. Poleg njih bo nastopil še italijanski skladatelj Andrea Belfi, ki je lani s svojim bendom B/B/S izdal album NK012.

 

Do dogodka je tako še nekaj časa, da spoznate Nonkeen, Frahma in Belfija, zato si zainteresirani le vzemite kakšen večer za posluh njihovih izvenzemeljskih kompozicij.