OATHBREAKER: RHEIA

OATHBREAKER: RHEIA

Oddaja
10. 10. 2016 - 19.00

Deathwish Inc., 2016

 

Thomas Mann v usta Hieronymusa, protagonista njegove zgodbe Gladius iz leta 1902, ki sprehajajoč se po Münchnu naleti na trgovino s kičem, položi naslednje besede: »Ali misliš, da lahko glasne orgije razkošnega dobrega okusa utišajo stok mučene zemlje? … Umetnost je sveta bakla, ki mora posvetiti z lučjo usmiljenja po vseh grozovitih globinah življenja, po vseh sramotnih in žalobnih breznih; umetnost je božanski plamen, ki mora podžgati svet, dokler se svet z vso svojo nizkotnostjo in bolečino ne izžge in ne stopi v odrešenjskem usmiljenju.« Gledano s stoletne distance se zdi, da so se Mannovim fin-de-siéclovskim umetniškim idealom v 20. stoletju na področju glasbe najodločneje približali ustvarjalci na vozliščih ekstremnih kitarskih godb. Žanri, kot so black metal, hardcore in screamo, pa sludge metal in njihove permutacije, so se vzpostavili kot zvočno-tematski medij za razmotavanje najbolj zapletenih, najodročnejših človeških čustvenih ter psiholoških stanj.

V sferi popularne glasbe ostajajo sredstvo za pečanje s platmi človeške eksistence, ki so na drugih področjih umetnosti ter pri večini preostalih glasbenih žanrov, posplošeno gledano, zavite v plasti metafor in drugih »mehčal«. Osebna bolečina, depresija in bes so navadno izraženi posredno, v obliki besednih implikacij ali vizualnih simbolov. Nasprotno pa sta za omenjene robne kitarske godbe značilna neposredna zvočna in besedna ekspresija. Muzikalične lastnosti tovrstnih glasb v njihovih turobnih harmoničnih sestavah, neprestanih disonancah in ritmičnih nihanjih med blast beati ter breakdowni na nek način predstavljajo sonično ogledalo dishamonične človeške notranjosti. So tisto, česar sta se razmišljujoč o moči glasbe zbala že Platon in Aristotel. Odražajo in v poslušalcu vzbujajo nelagodje, pesimizem, grozo, obup, toda prav v tem, če se vrnemo k Aristotelu, se skriva njihova katarzična funkcija.

Že takoj po ogledu videospota za albumsko uverturo, diptih 10:56 / Second Son of R., je bilo jasno, da bo Rheia točno to – s čustvi preobložena, poslušalca izčrpavajoča plošča, namreč. Referenco na Rheio, titansko mater bogov grške mitologije, boginjo ženske plodnosti, materinstva in generacij, Kronosovo ženo in Zevsovo mati, so nekateri komentatorji povezali z idejo disfunkcionalne pradružine. Kot je za radio NPR povedala sapojemajoča vokalistka Caro Tanghe: »ustvarjanje Rheie je bilo zame kot dolgo samorefleksivno potovanje.«

V že omenjenem uvodnem diptihu je Tanghe opisala spomine na svoje otroštvo, na vzgojo in odnose z očetom, materjo in bratom. Proces liričnega pisanja je vselej proces izpostavljanja izostrenim okruškom spominov, kar so Oathbreaker odlično zaobjeli v že omenjenem videu. »Želeli smo kar najbolj odkrit in minimalističen video […] z njegovo pustostjo in mučnostjo smo želeli, da gledalca zaboli na način, kot je mene bolelo ob pisanju teh besed.« Ne gre za sadizem, pač pa neposredno udejstvovanje zgoraj navedenih Mannovih misli. Album Rheia je namreč čez uro dolgo valovanje emocij najširšega spektra, predvsem tistega, ki se mu iz logičnih teženj po čim lažjem brodenju skozi vsakdan večinoma ognemo. In zato je Rheia zafukana plošča. V poslušalcu namreč izzove soočenje z zakopanimi spomini in občutji, ga pretrese in premakne. Naj zveni še tako patetično, prvič sem hodil po večerni Ljubljani s solzami v očeh. Izzvala jih je Tanghejina boleče čustvena artikulacija. In čeprav gre za povsem nepovezano asociacijo, mi je intenzivnost empatije ob poslušanju Rheie v misli priklicalo podobo in usodo Travisa Hendersona iz Wendersove klasike Paris, Texas.

Ves ta čustveni naboj seveda tiči že v srčiki samega etosa emocionalnega hardcorea, iz katerega belgijski kvartet Oathbreaker izhaja. Toda, če je bil prvenec Mælstrøm iz leta 2011 še pretežno zakoreninjen v tradiciji zmetaliziranega hardcore crusta, torej zvočno soroden outputu njihovih sonarodnjakov in založniških kolegov Rise & Fall, pa je bend na plati Eros|Anteros že nakazal željo po rekonceptualizaciji svojega agresivnega glasbenega izraza. To razumem predvsem v smislu časovne razširitve in atmosferične gradnje njihovih kompozicij. Na svojo subtilnejšo naravo so prvič opozorili v ambientalni uverturi Beeltenis, jo dodatno raziskali v intermezzu The Abyss Looks Into Me in jo povsem zaobjeli v epilogu Clair Obscur – komad, ki ga poslušamo v podlagi, gre razumeti kot nekakšen preddogodek plate Rheia.

Zato tudi ne gre dobesedno jemati medijskih krilatic à la »game changer«. Res pa nam Rheia predoči deset konceptualno povezanih stvaritev, razmejenih z nevidno ločnico, ki album med skladbama Immortals in I'm Sorry, This Is deli na dva pola. Ključ učinkovitosti pričujoče izdaje je prav njena dihotomična narava, ki velja tako za posamične skladbe kot za celoten album. Povsod namreč izstopa dvojnost med hrupom, jezo in agresijo ter milozvočnostjo, vdanostjo in nemočjo kot dvema stranema istega kovanca, ki mu pravimo depresija. Enako velja tudi za zvočno veličino albuma, za katero je poskrbel producent Jack Shirley.

Kljub konsistentnosti posamičnih skladb, ki se zdijo kot variacije enega osrednjega in nosilnega motiva, pa so fantje poskrbeli za dinamično, dramaturško razdelano notranje dogajanje, nihajoče med brezupnim, smrtnim krčem podobnim udrihanjem kot v pesmi Needles in Your Skin, in tenkočutnim, akustičnim labodjim spevom kot v pesmi Stay Here/Accroche-Moi. Zaradi čustvene narave albuma ne vidim smisla za razpredanje o tehničnih in kompozicijskih spretnostih benda, ki jih je pač treba slišati, zato naj se še poslednjič dotaknem glasu Care Tanghe. Vsekakor gre za nosilni steber monumentalnega albuma Rheia. Če je pevka svoje vokalne spretnosti doslej skrivala predvsem pod blackmetalskimi kriki, pa je njen glas tokrat odprl za Oathbreaker povsem neslutene dimenzije, kar vam bo jasno že takoj po acapella uverturi 10:56. Tangheina artikulacija premore zavidljiv, mestoma skorajda björkovski razpon, ki z enako težo manifestira resignirano trpljenje, izgubo, ranljivost in željo ter agresivnejše bes, strast, grozo in samodestruktivnost. Je kot os, okoli katere se vrti poslušalčeva pozornost, kot nabrušen nož, ki secira poslušalčevo uho in telo.

In kljub vsemu lahko človek v izkustvu teh temnih plati eksistence najde nekaj estetskega, nekaj katarzičnega, saj se iz uničenja vselej rodi nekaj novega. Kakor zapiše Tanghe v zaključni, s spolno slo nabiti Begeerte oziroma Želja: »I draw pleasure from it […] Our bodies join / like a single being / In the fountain of its rebirth / Loss of control shaped me.« Nadzor nad seboj pa lahko tudi sami izgubite 5. decembra, ko bodo Oathbreaker zatresli oder Gala Hale.

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

super recenzija, hvala človek!

hvala tebi za komentar, uroš! 

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness