three:four records, 2017

Oba Loba je skupina, instrumentalizacija idej Joaa in Norberta Lobe, portugalskega bobnarja in kitarista. Norberto Lobo, kitarist, katerega zvok se je od Pata Lente iz 2009 pa do zadnje izdaje Muxama precej spremenil oziroma bi lahko rekli, da je potoval od opredeljenosti s portugalsko kitarsko zapuščino k večji neopredeljenosti in hkrati samosvojosti. Plošče, v začetkih izvedene z akustično trubadursko kitaro in vpletenostjo električnih kitar, začnejo kasneje zelo spominjati na kitarske samotarje z drugega konca Atlantika, kot so na primer Loren Mazzacane, John Fahey ali Jandek. Nekako smo se osredotočili na Norberta; ker je kitara na albumu tisti vsenavzoči instrument v vseh svojih oblikah, in ker izgleda, da je Norberto pač z vpletenostjo in diskografijo ta, ki h gonu skupine prida največ.

Pred ploščo Sir Robert Williams, ki jo bomo predvajali v ncojšnji Tolpi bumov, je že v letu 2015 izšel album Oba Loba s praktično enako zasedbo.  Kot je zapisano v spremnem tekstu na Bandcampu, je to projekt, ki je vzpostavljen ravno zavoljo širše instrumentacije idej omenjenega dua, kljub temu, da prispevek h kompozicijam na albumu ni samo njun in da pomembno referirata še Giovannija Di Domenica. Sestav vsebuje že omenjene Norberta Loba na kitari in basu, Joaa na bobnih, Domenica na klavirju in rhodesih, dinamika skupine pa se razširi še z Ananto Roosens na violini in trobenti, Jordijem Grognardom na klarinetu in flavti ter vokalom Lynn Cassiers.

Kompozicijsko je plošča zanimiva z vidika, da je prehajanje med improvizacijo in osrednjo idejo nejasno. Tu ne najdemo soliranja ali improvizacijskih izbruhov, a hkrati je zapolnjena z zvoki, ki najverjetneje niso do potankosti strukturirani.  Nenehno se godi gradnja z dodajanjem plasti, z linijami, ki se dopolnjujejo ter tonsko in ritmično prepletajo v povezano zvočno gmoto. Album je subtilna igra različnih neinvazivnih dinamik instrumentov, ki ne hlepijo po nenehni pozornosti, a hkrati vsakemu bolj fokusirnemu vpogledu razkrivajo nove strukture.

Glasba Oba Lobe jemlje iz različnih žanrskih kotičkov. V neki določeni meri črpa iz preprostosti folka, mešanice minimalizma, rocka, celo free jazza, vzporednic bi lahko potegnili neskončno. Na kratko bi lahko glasbo na plošči Sir Robert Williams opisali kot orkestracijo etno glasbe, ki z le-tem izgubi etno pridih, kot se na primer zgodi s skladbo Legionella z albuma Muxama, v kateri kitarska melodija preide v aranžma s trobento in klarinetom. Poleg tega še zvok kdaj pa kdaj seže v najbolj mehko sredico kolektivnega duha jazzovskih zasedb, vendar pa z jazzovskimi referencami tu res ne gre pretiravati. Raznovrstnost seže od skladb z nežnimi na westerne asocirajočimi droni, kakršna je na primer Maccarones, do odprtih akordičnih struktur s sprehodi klavirja, space kitar, nežnimi utripanji trobente, klarineta in roga ter organskim bobnenjem, ki se jim vsake toliko pridružijo vokali. Ali pa na primer fuzija oziroma »world« glasba v Hoinari, ki zelo spominja na Coreovo Sometime Ago. Od nežnih strukturnih prehajanj album proti koncu seže tudi do suverenejših riffov, obkroženih z eklektičnimi instrumentali, ki se razvijejo v Basma-Tea in Lenthillas.

Nedoločna interpretacija je nastavljena tudi v vsebinskem smislu. Glede na Norbertovo izjavo, da naslove izbira predvsem po kriteriju zvena besed in da mu je všeč, ko pojmi izgubljajo pomene, je morda nesmiselno poskušati s preambiciozno interpretacijo. Pa vendarle bi potemtakem danes ne imeli kaj deliti in kaj povedati, naslov in naslovnica plošče pa ne bi tako konkretno insinuirala na kolonizacijo. Sir Robert Williams, po katerem se plošča imenuje, je bil v prvi polovici 20. stoletja zaslužen za izgradnjo železnice v centralni Afriki, znotraj tako imenovanega Bakrovega pasu, namenjenega zunanjemu izvozu bakra iz pristanišča v angolskem Lobitu. Skupku skladb, ki so po naslovih nekako vzeti iz različnih kontekstov, težko najdemo skupni imenovalec, je pa napeljevanj veliko. Vsebuje vse, v kar lahko še posebej danes, neposredno ali posredno butneš v enem dnevu, v nekaj klikih ali v slabih 40 minutah raznolike muzike, pa se tega niti ne zaveš. Presoja tako široko in odprto zastavljenega konteksta ravno zaradi naštetih nedoločljivosti morda niti ni smiselna. Svoboda v kateri si interpretacijo teh kontekstov lahko najde vsak sam ali pa se preprosto prepusti glasbenim elementom in interpretacij kontekstov sploh ne išče, je očitno kontekst, v katerem živimo. Sedaj pa se prepustimo zvokom. V nadaljevanju tokratne Tolpe bumov prisluhnimo zasedbi Oba Loba in celoti njihove nove plošče Sir Robert Williams …