Nuclear Blast, 2020

V primeru določenih glasbenih izdaj se je na mestu vprašati, v kolikšni meri so bile načrtovane, koliko pa je njihovemu končnemu izidu botroval kak višji, božanski ali, če hočete, Abraksasov načrt. Če govorimo o posebni vrsti paranoidne distopije, ki jo na svojem najnovejšem albumu Mestarin kynsi upodabljajo finski temni psihedeliki Oranssi Pazuzu, le stežka zaobidemo apokaliptične okoliščine, v katerih je plošča izšla v letošnjem aprilu. Zdi se, kakor da so bile že v fazi snovanja narative albuma na delu resnične distopične vizije prihodnosti, v kateri si sprevrženi voditelji prisvajajo moč in svet krojijo po lastnih mračnih predstavah. Ob tem tudi ne preseneča dejstvo, da je zasedba v želji po tem, da bi svoj novi, še bolj izčiščen uvid približala čim večjemu poslušalstvu, prestopila od manjše neodvisne finske založbe Svart k velikopoteznejši Nuclear Blast.

Kako bo demonsko astralna naveza finskih Oranssi Pazuzu nadaljevala svoj zadnji halucinogeni udar izpred štirih let, je bilo težko pričakovati. S takratnim izidom albuma Värähtelijä je postavila nov mejnik, s katerim je ta petčlanska zasedba iz Tampereja uspela doseči tisto nekaj presežnega v polju avantgardnih blackmetalskih godb; če v tem primeru sploh še zares govorimo o black metalu. In dasiravno ta zelo ubrana in trdna naveza prekaljenih glasbenikov svojo glasbo v enaki zasedbi preigrava že od leta 2007, je omenjeni, sicer njen četrti album predstavil moment preboja – oziroma, če uporabimo njim prikladno analogijo iz miljeja šamanizma, so takrat morda uspeli vzpostaviti kanal za komunikacijo z onostranstvom.

Novi album Mestarin kynsi nadaljuje zgodbo, ki se je osnovala z Värähtelijo, nadalje pa se je izoblikovala tudi pod vplivom različnih sodelovanj, ki se jih je zasedba lotevala od takrat. Na tem mestu velja omeniti projekt Waste of Space Orchestra, ki so ga za famozni festival Roadburn lani pripravili v navezi z doomerji Dark Buddha Rising in ki je Oranssi Pazuzu morebiti pripravil k temu, da so svoj zvok dodatno oplemenitili s še več atmosferike. Glede konceptualne plati novega albuma basist Ontto v intervjuju za webzin Aristocrazia pojasni, da so si za izhodišče vzeli utesnjujoče vzdušje s konca zadnjega albuma. To občutje naj bi vznikalo kot posledica zavedanja posameznikovega utesnjenega bivanja v neskončnosti vesolja, na aktualnem albumu pa se to isto občutje razvija skozi jasno zasnovano sosledje šestih skladb, v naslovih katerih je moč razbrati namig na kataklizmičen prevrat.

Popotovanje po Mestarin kynsi se začne kot nekakšna iniciacija v uvodni skladbi Ilmestyr oziroma Razodetje z zlovešče odzvanjajočim, ponavljajočim se kitarskim rifom. Ta se dalje razvija z ritualnimi udarci bobnov in se prepleta z drugimi elementi ter ob tem skroji značilno oranssijevsko poliritmično strukturo. Na trenutke deluje, kot da sinti, kitare, razmesarjen vokal in ritmika izvršujejo vsak svoj neuravnovešen načrt, a se vendar kot celota sklenejo v premišljeno psihotropno zmes. To prekine otožen, občutke opustelosti vzbujajoč začetek komada Tyhjyyden sakramentti oziroma Zakrament niča, ki se prav tako skozi mikro zasuke ritma in prehajanje med hrupnimi oziroma melodičnimi pasažami kmalu sprevrže. Osrednji del albuma predstavlja desetminutni monolit Uusi teknokratia oziroma Nova tehnokracija, ki s pridušenimi zavoji atmosfere poslušalca vsrka vase. Skladba pulzirajoče vtke odmeve ženskih vokalov in otožnost flavt v vedno bolj neprizanesljivo blackmetalsko razbijaštvo, dokler v črnino ne zareže srhljiva čistina cingljanja, shizofrenih, prisluhom podobnih odkruškov glasov, ali zamolklih, pomirajočih trobil. Za precej odzemljen, meditativen trenutek albuma se na komadu Kuulen ääniä maan alta razraste dolga atmosferska pasaža, prebodena s srhljivimi, futuristično zvenečimi sinti. Nič manj prizanesljiv ni sklepni del plate, ki ga uvede Taivaan portti oziroma Nebeška vrata, ki s svojim neizprosnim nabojem obljublja vse prej kot odrešitev. Blackmetalski spust v disonančna zatikanja budi čudno nelagodje in se na koncu konča v – niču, beli svetlobi, koncu vsega.

Posamezne skladbe z albuma Mestarin kynsi so v svoji večplastnosti in kompleksnosti zahtevale vsaka svojo lastno razčlenitev, kar pa na tem mestu ni ne namen ne želja recenzentke. Oranssi Pazuzu so tokrat ustvarili glasbeno celoto, ki se za odtenek manj kot v preteklosti opira na psihedelijo, deluje bolj konkretna in strukturirana, v tem pa nikakor ne izgublja na svoji značilni psihotropnosti. Plošča vsekakor vizionarsko razvija bendov izraz v nova prostranstva in se ob tem posluša kakor distopični zvočni roman, ki bo priskrbel transformativno poslušalsko izkušnjo.