Beats In Space, 2015

V digitalni dobi visoko kvalitetnih video in avdio formatov zastarele tehnologije ohranjajo svojstven čar, ki vedno močneje okupira nišni trg. Nekateri analogni formati v obtoku ostajajo z utemeljenim razlogom, medtem ko drugi izumirajo in se vračajo predvsem zaradi nekakšnih retronostalgičnih vzgibov. Naše na videu ohranjene spomine prekriva patina nizke ločljivosti, ki je sicer le posledica zastarele tehnologije, a nedvomno premore edinstven izraz, ki je sedaj tesno povezan z našo percepcijo nostalgičnosti. Posledično torej obstaja protitok, ki v izkoriščanju zastarelih cenenih tehnologij išče svojstveno estetiko. 

Lo-fi je tisti, ki na vedno pomembnejše vprašanje kvalitete zvoka odgovori z 'manj je več', in tisti, ki z nostalgično solzico zagledan v daljavo posluša kasetni šum. V vedno večjem navalu takšnih in drugačnih retro-futuristično-nostalgičnih zadevščin se lahko hitro zazdi, da je fascinacija z zvokom cenenih sintetizatorjev in ritem mašin nekoliko trivialna. Morda je v več primerih sam lo-fi zvok res pogojen predvsem s trendovskimi vzgibi, iz katerih se le redko razvije nekaj inovativnega in konceptualno utemeljenega. A v tem malem in razburkanem morju trendovskih krogotokov se (z)najdejo tudi izjeme, ki morebitno trivialnost lahko zagovarjajo z zanimivim kontekstom.

Eden od takih je tudi nizozemski producent Kai Hugo, ki je predlansko poletje, preden se je preselil v Los Angeles, nekaj tednov preživel v kleti mamine hiše, tam kampanjsko pregledal zgodnje sezone Dosjejev X na videokasetah ter skozi celodnevne procese gradil detajliran, a ležeren retronostalgičen tropski house. Pri tem je uporabljal le dotrajano opremo, s katero je po celodnevnih pripravah v živo ustvarjal komade, oblikovane na meditativni plesni osnovi, ter jih na koncu posnel na kasete. Popolnoma je odmislil uporabo računalnika, se na ta način omejil, a tako vzpostavil veliko bolj instinktiven delovni proces, ki rodi občutno sproščeno glasbeno formo. Morda mu je tovrstna omejitev v navalu neskončnih možnosti, ki jih ponujajo računalniški programi, pravzaprav prinesla nekaj svežine, saj se je med procesom dokaj očitno zabaval. Lahko slišimo, kako sproti pozorno upravlja s sintetičnimi efekti in vsake toliko naredi kakšen neroden korak oziroma sicer nekonvencionalno odločitev, ki jo je kot poklon neponovljivemu trenutku ohranil v končni celoti. 

Komadi na pretežno uniformirani plošči so vsi naslovljeni z imeni stranskih oseb iz Dosjejev X, kar jih pravzaprav naredi anonimne, saj jih tudi sicer le stežka ločimo med seboj. Nekateri izmed njih so bili pozneje opremljeni tudi z videospoti (poudarek na video), ki so obenem nekakšne bizarne osebne izpovedi nemočno hrepenečih posameznikov ter promocija dotične plošče. Pri tem gre dokaj očitno za norčevanje iz dramatičnih serij in TV filmov osemdesetih in devetdesetih ter njihovih takrat aktualnih idealov in danes občudovanega vzdušja. Takšno in drugačno poveličevanje zastarelih tehnologij, ki se hitro prevesi v norčevanje iz zaslepljene kapitalistične mentalitete ter posledičnega absurdnega potrošništva, je sicer dodobra predelal že vaporwave, a Hugo do podobnega zaključka pride po svoji veliko asociativnejši poti brez takšnih in drugačnih semplov. 

Zdi se, da Palmbomen, čigar glasba je nedvomno infuzirana z nostalgičnim duhom, do le-tega ohranja nekakšno distanco, s katere pravzaprav vzpostavlja subtilno farso banalnih idealov, ki si jih slepo zastavljamo. Zvoki in melodije, ki jih uporablja, vsekakor premorejo nekoliko humoren podton, ob katerem se nam v misli lahko prikradejo obup(a)ni, skoraj karikirani približki, kot so plastične palme ali amaterski videoposnetki sončnega zahoda, ki lahko po svoje hranijo našo potrebo po nostalgičnih idealih. Palmbomen resničnost zavije v turkizen celofan, skozi katerega nato vse deluje še za en korak bolj oddaljeno in še za eno stopnjo bolj kičasto. V njegovi glasbi lahko najdemo svojevrstno kritiko absurdnega idealiziranja, kompulzivnega eskapizma ter predvsem posledičnega slepega hrepenenja, ki je tako močno prisotno v sodobni amerikanizirani družbi. In čeprav se s te točke lahko iskreno nasmejimo absurdu obstoja, obenem v tovrstnih karikiranih realnostih lahko najdemo svojstveno preprostost in lepoto. 

Palmbomen je, hote ali nehote, vzpostavil nenavadno farso banalnosti, ameriških sanj in pasivne življenjske drže, ki preži v ozadju zanimive enourne lo-fi house plošče. Na njej mu uspe po razmeroma subtilnih poteh vzpostaviti svoje stališče in se obenem izredno zabavati.