Fire, 2013

Tolpa Bumov se končno preveša k izdajam iz leta 2013, ki bodo lahko konkurirale za ploščo leta. Nadaljujemo še z enim metuzalem bendom. Po nekaterih štetjih s štirinajsto, po drugih pa s sedemnajsto studijsko ploščo Pere Ubu, prvo po Why I Hate Women iz 2006. Na Lady from Shanghai so Pere Ubu opazno hladnejši, temačnejši, album pa bi lahko splavili s frazo »It's not over 'till the fat lady sings,« spremenjeno za ime edinega stalnega člana - Davida Thomasa! Ta korpulentni frontman, ki bi mu lahko na naši sceni primerjavo po gibih, stasu in glasu iz prvinskih začetkov Demolition Group našli s Friškijem, se je z meniško predanostjo zopet posvetil poslu.

Če se je kdo izogibal in se še zdaj upira rockerskim klišejem, potem so to Pere Ubu, unikat na postpunk sceni. Njihova eksperimentalna godba je na momente težko prebavljiva in ni namenjena vsakdanji konzumaciji. Nanjo ni odveč biti pripravljen. Tudi ni odveč bend predstaviti v nekaj potezah mlajšim generacijam. Veja Pere Ubu je zrasla iz razformiranih protopunkerjev Rocket from the Tombs, bendu pa je po protagonistu iz igre Ubu Roi, francoskega dramatika absurda Alfreda Jarryja, ime nadel David Thomas. Delu se je Thomas posvetil tudi z adaptacijo – Bring Me The Head of Ubu Roi - katere album iz leta 2009 nosi ime Long Live Pere Ubu! In kot kaže bo Pere Ubu še dolgo živel. Prvič se je Oče Ubu reinkarniral daljnega leta 1975 v Clevelandu ali Klevelandu, kot so mu rekle prve generacije slovenskih migracij, ki bodo kot kaže zopet v modi. Pripisali so se k avant-garageu, ki je hkrati kazal na eksperimentalnost in surovost njihove teatralno dramatične glasbe. Nepozabni so bili singli The Modern Dance, ki ostaja njihov najbolj prepoznaven komad, psihadelični 30 Seconds Over Tokyo in Final Solution, ki so ga zlonamerneži žal povezovali s terminom holokavsta in ga Pere Ubu v živo dolgo niso izvajali. Se pa nahaja na raritetni kaseti serije Živi v Ljubljani založbe Škuc-FV. Albumi The Modern Dance, Dub Housing in New Picnic Time so s svojo abstraktno temačnostjo pomembno vplivali na »zanjimce«.

Pere Ubu so s krautrockovsko pulzirajočim ritmom in Thomasovim hlipajoče zavijajočim visokim vokalom zveneli kot malokdo. Prepletali sta se bizarnost in lirična paranoja, Ravenstinovi horror efekti na sintesajzerju pa so bili primerljivi s tistimi Irmina Schmidta iz Can. Kasnejši, bolj rockovski pol njihove kariere je bil podoben Talking Heads, absurdni pa brez dvoma njihovemu čezoceanskemu zrcalnemu odsevu The Fall z drugim one man bandom Mark E. Smithom v glavni vlogi.

Lady from Shanghai je narejena po receptu chinese whispers, kitajske igre, ki bi jo lahko primerjali z našo infantilno in parlamentarno različico gluhega telefona. Člani benda so svoje dele posneli v izolaciji in po navodilih Thomasa ustvarili improvizacijsko magične, fragmentarne pasaže, ki so zlepljene v koherentno formo še vedno zelo daleč od kakšne rock ali pop forme, in delujejo bolj kot soundtrack, nemara za istoimenski film Orsona Wellesa. Kakofonija v zadnjem komadu The Carpenter Sun je najboljši primer manipulativnega kolaža abstraktnih računalniških sintov in mračnih frakturiranih ritmov, ki jih vodi vokal iz nočnih mor. Z brezkompromisnim albumom je reputacija čudaškega benda upravičena in čeprav ta ni na nivoju prvih albumov, je v svoji obskurnosti še vedno namenjen elitističnim parom ušes.

Zvok je s tehnikami moderne produkcije zapolnjen do konca, vse špranje so zalite s silikonskimi vložki, efekti vokoderja, piski, škripanjem, cingljanjem in brbotanjem. Refren »Go to hell, you can go to hell,« podmazan s hipnotičnim tribal ritmom  na pop melodijo disko uspešnice Ring My Bell Anite Ward, odpira ploščo. Plesna podlaga se nadaljuje tudi v Free White in v Feuksly Ma'am, The Hearing, v frakturnem zlomu okostja pesmi, kjer so osnova programirani ritmi in oddaljeni nerazločni glasovi, kot pri kalifornijsko-nemških Horrid Red. Mandy nas z waitovskim uvodnim klarinetom popelje v hišo strahov, kjer v ogledalih zagledamo The Residents. Do vrhunca nas pripelje And Then Nothing Happened s cingljanjem mnogoterih zvoncev črede, s katerimi se dopolnjuje sirena brutalne dolžine in jamska globočina vokala. V najbolj sveži godbi Pere Ubu je zaslediti tudi drobtinice kitarskih rifov Girls Against Boys in repetitivnosti Public Image Ltd., ki pa včasih traja predolgo. V sanjski 414 seconds se David Thomas sprašuje na način drugega Davida – Yowa iz The Jesus Lizard – »What part of the dream is true? What part of the truth is a dream?«