Dead Oceans, 2017

Sploh v zadnjih letih postaja vse očitnejša razlika med ameriškim neodvisnim folk-rockovskim oziroma folkovskim glasbenim izrazjem novejšega vala izvajalcev v odnosu do - recimo temu - klasične forme teh muzik. Mnogi bi tu radi videli kontinuiteto, transgeneracijski premik, ki bi s potiskom klasikov med – pač klasike, znotraj pravzaprav istega polja izpostavil prenovljeno glasbo, vsaj do mere prirejeno tudi mlajšim in historično ne toliko pismenim poslušalcem, muziko, ki se je torej intenzivneje sparila z rezultati širše ameriške neodvisne rock scene 80ih in 90ih.

Vendar je takšna želja bolj kot ne onemogočena, klasični folk-rockovski izraz, ki nastopi tudi kot verjetno najmočnejša klasična kantavtorska forma, ni enak vsakemu naključnemu fragmentu žanrskih muzik. Gre prej za generični nastavek, osnovan predvsem na metodi glasbeništva in pisanja pesmi, močno odvisen tudi od specifičnih tehničnih določil glasb in glasbenikov. Klasični, denimo dylanovski folk-rock zato zgodovinimo bolj podobno vzorcu po katerem danes še vedno živi blues glasba, in v primeru folk-rocka je to zelo očitno tudi v odnosu do nekaterih klasičnih kitarskih žanrov iz zlatega zgodnjega obdobja rockovskih muzik, recimo hard rocka ali heavy metala, Beatlov ali Led Zeppelin.

Na polju neodvisnih folk-rockovskih muzik gre torej slediti razpoki, na eni strani imamo tu klasični izraz, ki nikakor ni zgolj anahronističen, temveč v pretežno nišnih svetovih beleži mnoge presežke, ki preko aktualizacij tehnik igranja, preko specifičnih kontekstualizacij izročila, tako lokalnega kot klasičnega izročila, vseskozi brsti z novimi in zanimivimi poganjki. Morda se vzporedno godi tudi banalizacija tovrstnih muzik, skozi kvantiteto, kakršna nujno spremlja določen klasičen izraz, podobno kot je danes najpogosteje izkusiti ob drgnjenju prekombiniranih Hendrixovih komadov. Vsekakor pa tu živi tudi veliko mlajše, vitalne, spretne, predvsem pa radovedne glasbe.

No, na drugi strani pa poznamo celoten bazen izvajalcev, za katere pravimo da padejo pod isti žanr, vendar je njihov svet tako očitno drug. Ti izvajalci si več sposojajo iz različnih koncev, tako iz bolj popovskih miljejev, četudi zgolj po performativni plati, ali denimo iz realnosti sodobne studijske glasbe, ki omogoča večjo prosojnost aranžmajskega postopka, ali seveda iz že namignjenih neodvisnih rockerskih miljejev, ki v Ameriko pridejo po punku in velikemu pohodu DIY etik.

Vmes, med dvema poljema, pa je pravzaprav tega zelo malo, oziroma vsaj ni popolnoma jasno kam s čim, posebno v primerih glasbenikov, ki so dosegli določen status in prepoznavnost, katerih publike se jasno razširijo v sredino in dosežejo več raznolikih profilov. Zato je težko govoriti o mlajših folk-rockerjih na alternativni sceni, ki bi jasno prečili oba miljeja, mlajše muzike načeloma operirajo znotraj klubskih prostorov in so v veliki meri vezane na novejše grungerske, indie in punk senzibilitete, logično pa tako tudi nagovarjajo drugačno, pretežno mlajšo publiko.

Danes tu nastopi Phoebe Bridgers, precej sveža pesmopiska, ki si je ime izgradila šele v zadnjih dveh letih, vendar je po nekaj močnih singlih zdaj stopila na teren z dolgometražcem, ki jo vsekakor instantno poriva med največja mlajša imena teh muzik. Stranger In The Alps je plošča, ki se počuti izredno udobno med sorodnimi izdelki kantavtoric od Angel Olsen do Julien Baker, vendar je to tudi plošča, ki precej jasneje stopa v odnos z klasičnim miljejem, predvsem na podlagi teže in karakterja inštrumentacije, ki je za današnje razmere hkrati okrnjena in izjemno aranžmajsko bogata, oziroma morda bolje – klasično prefinjena. Prefinjena na način, ko ves čas hodi po linijah klasičnih vzorcev, naj si bo folk kitar, bendža, slide vložkov, preprostih in učinkovitih klaviatur oziroma klavirja ali aranžmajev komornih godal, hkrati pa ohranja kvaliteto sodobne pesmi, ni zares retro niti reakcionarna. Naj bo zadeva springteenovska, bolj kantrijaška, preprostje zložena po vzorcih akordov zimzelenih pesmi ali zelo klasično folk-rockovska v večglasjih, vselej zveni strašno obrtniška in klasična, hkrati pa mladostna in zelo živa.

Stranger In The Alps je izredno intimna plošča, po vsebini pravzaprav tipična za žanr v razvoju 21. stoletja, ukvarja se z vsakdanjimi rečmi, grenko prizemljeno romantiko in patosom, pogosto tudi na precej robat način, kot slišimo denimo Marka Kozeleka v modusih neposrednosti, skoraj spovedi, boleče intime, ki v vmesjih seveda nagovarja tudi ali predvsem zblaznelost in nonšalanco, brezbrižnost današnje družbe, medčloveških odnosov in vsega povezanega, do kolaborantskosti po liniji vrednostne apatije in mlačne sredine vsega.

Glede na celoten paket je Stranger In The Alps zelo daleč od očitnega debitanskega albuma, je izredno zrel izdelek, ki vas bo nagovoril tako po iskrenosti in krhkosti izraženih pomislekov vsakdanje zemeljskosti identitete pripovedovalke, kot tudi po minimalistični, učinkoviti in na najboljši način asociativni, klasični - obrtniški glasbeni domiselnosti, silovito prisotni že z uvodnima komadoma Smoke Signals in Motion Sickness.