Blackest Ever Black, 2016

Izdaja, ki jo obravnavamo v današnji Tolpi bumov, v praktično vseh pogledih ustreza standardom založbe Blackest Ever Black, pri kateri je izšla. Kar varovance te londonske založbe povezuje na najbolj ohlapnem nivoju, so temačnost, sofisticirano obrzdani pesimizem in hladni odzveni brezčutja – ni kaj, znamo pritegniti k poslušanju, kajne? No ja, skoraj zagotovo ste si kdaj ogledali kakšno islandsko ali norveško dramo in boste znali posvojiti tudi prednosti pesimističnega pogleda na svet.

Pri Blackest Ever Black se sučejo imena, kot so Dominick Fernow v več svojih pojavnih oblikah, Cut Hands, ki nas lani približno tak čas ni prepričal na festivalu MED v Mariboru, Black Rain, Lustmord in tako dalje. Skratka, protagonisti Blackest Ever Black se dobro skladajo z imenom založbe in tudi kakšnim stereotipom, s čimer pa ni nič tako zelo narobe, saj stereotipno od založbe pričakujemo odličen, mrzel zvok, podkrepljen z intrigantno, pulzirajočo ritmiko. Do tu vse lepo in prav.

A v današnji Tolpi bumov vendarle preverjamo, koliko se dvojec Raime, ki je z albumom Tooth danes na tapeti, sklada s podobo in poslanstvom te založbe in zakaj bi bilo morda bolje, da se kdaj ne bi. Tega tako zelo medlo poimenovanega pojava temačne elektronike, kamor Raime poenostavljeno uvrstimo, je naokoli trenutno toliko, da je iz nje postalo že zares mučno izbirati bisere. Tudi iz tega razloga smo bili leta 2013 pravzaprav blazno navdušeni nad EP-jem, ki sta ga Raime izdala pod psevdonimom Moin. Na nov material te pojavitve Joea Andrewsa in Toma Halsteada, ki jo poslušamo tudi v podlagi, še vedno nestrpno čakamo. Med tem pa se jima posvečamo, oblečenima v Raime, v kontekstu aktualnega albuma Tooth.

Namenimo najprej nekaj pozornosti golemu instrumentalno-tehničnemu ogrodju. Mokri in težki beati ter tanki, a konsistentno praskajoči kitarski vrezi tvorijo nekakšen okvir zvočne slike, ki je hkrati produkcijsko čista, karakterno pa še vedno nekoliko umazana. To pusti zlovešč vtis opustelosti in puščobe, česar smo, če odštejemo njune junglističnezačetne poskuse, pri Raime vajeni že s prvenca Quarter Turns Over a Living Line iz leta 2012. A plošča Tooth je v nasprotju s tem predhodnim dolgometražcem veliko bolj – recimo temu – skeletna. Sama glasba deluje, kot da – sploh ob odsotnosti kakršnekoli povedne lirike – tematizira nekakšno suhoparno turobnost in izrabljenost, kar za dvojec ni nič novega. Le da na Tooth to počneta še nekoliko bolj zadržano, da ne rečemo celo nedostopno.

Pri tem albumu se namreč neizogibno vprašamo, koga pravzaprav nagovarja. Plesa željne klubske publike prav gotovo ne, zato lahko sklepamo, da se trudi nasloviti nekoliko bolj »resno« občinstvo, nemara ljudi, ki si namestijo slušalke in glasbo poslušajo že s skorajda akademskim interesom za kompozicijo in druge elemente glasbenega izraza; a tudi tu album nekako odpove. Občutek je namreč tak, kot da so skladbe večinoma bolj ali manj samo variacije neke osnovne teme, osnovnega vzdušja, ki ob zbranem poslušanju zgolj kulminira v eno in isto reč: neznosno dosadnost ponavljanja neteksturiranih odtenkov nečesa, kar bi sicer na neki točki zahtevalo družbeno delovanje ali pa vsaj razmislek, nikomur pa ni jasno, kje sploh tiči razlog neotipljive nejevolje in še manj, kako se ga lotiti odpravljati.

Na koncu pridemo do edinega kolikor toliko smiselnega sklepa: ta album ne skuša nikogar pripraviti do ničesar. S popolno stagnacijo je vsebina druge dolgometražne izdaje dvojca Raime popolnoma pomirjena, pravzaprav je njen edini očiten vzgib le to, da neznosni status quo naredi pač – znosen in malo manj kljuvajoč. Avtorica današnje Tolpe bumov si ga denimo vrti med prekladanjam po enem škotskem predmestju v času jalovega britanskega herojstva proti nerodno identificirani evropski hegemoniji. Pri čemer pričujoči album, ki doni iz slušalk, blagodejno utaplja poglede, nezaupljive do vzhodnoevropskega naglasa. Kar pa v končni fazi tudi nekaj velja.