Brainfeeder, 2013

Najbolj zadimljeni, najbolj freejazzerski in najbolj sunrajevski sodelavec frajerske založbe Brainfeeder, Ras G, nadaljuje vaje v vijačenju cenenih in prenosnih Rolandovih samplerjev. Back on the Planet gre z roko v roki z njegovim prejšnjim podvigom za Lotusovo inštitucijo prečesavanja in predstavljanja predvsem lokalne scene, torej ploščo Brotha from Anotha Planet, pa tudi z vsemi ostalimi njegovimi brezkompromisnimi beat-tapi, surovimi mešanicami bitov, klobčičev efektov, hrupa in zaprašenih pulzov.

Losangeleška scena bitov, basov, bleepov, cvrčanja, teženja, glavozibanja in šumenja je v resnici polna posebnežev. Raznih tipkačev in redkih tipkačic bitov je pač toliko, da so se ti prisiljeni nekako slogovno profilirati. To, da vešče kleparijo kompaktne in surove hiphoperske inštrumentale, že dolgo ni več dovolj, je komaj dober začetek. Eden nedvomnih, absolutno vpadljivih posebnežev je Ras G. Tudi zaradi svoje kozmično rastafarijanske, obilne pojave, a predvsem zaradi svoje muzike. Ras namreč izhaja iz jamajške popularnoglasbene paradigme, iz za dub značilnih efektivnega pretiravanja z efekti reverba in delaya ter iz vseprisotnega šuma. V to vmešava včasih glavozibajoče, drugič uhoparajoče hiphoperske bobne, dodaja lo-fijaste ritmične zanke in zmaličene, redko prepoznavne semple. Takšna je bila njegova formula nekoč, ko je v roke prijel prvi sempler, in takšna je tudi sedaj. V njegovem glasbenem opusu ne gre za spreminjanje, obračanje, zavijanje ali prilagajanje. V bistvu gre le za radikalizacijo, zakopavanje v svoj prepoznavni, na zelenem vetrcu dimljeni slog.

Plošček Back on the Planet se tako začne z noiserskim šusom in nadaljuje z bizarnim, tripaškim preigravanjem, driblanjem semplov. Ras včasih teži samo s šumom, včasih gre za suha ritmična razgibavanja, včasih za umazano utripanje pulzov. In ravno ko začne vse rahlo presedati, se pojavi kakšna bolj konkretna, melodična zanka. Album je eden tistih zalogajev, v katerega ne zagrizemo ravno z lahkoto, a ga je priporočeno zaužiti v celoti in ne po kosih. Posamezni posnetki namreč za površnega poslušalca lahko zvenijo kot le zapohano bluzenje, kar pa ne bi moglo biti dlje od resnice. Back on the Planet je urejeni nered, je tripaško popotovanje, a ne v vesolje, ampak iz vesolja nazaj na planet. In čeprav naslov namiguje bolj prizemljeno formulacijo, pa je ta bolj prizemljena ali, bolje rečeno, bolj kompaktna in bolj konkretna le v tem, da je Ras z leti izpilil marsikatero produkcijsko tehniko. Album je tako v resnici popolna podoba, popoln posnetek njegovih sicer nekoliko zmedenih, ne povsem povezanih živih nastopov.

Zdi se, da je založba Brainfeeder le začela izgubljati zalet. Bolj kot njene trendovske izdaje pa ostajata zanimiva umazanija in šum, s katerima nas zalagata morda prav najbolj brezkompromisna junaka inštitucije, torej Jeremiah Jae in Ras G. In Ras je v resnici pravi konzervativec. Požvižga se na sodobne smernice in le tipka po svojem semplerju.

Glasba Rasa G-ja se tako kaj prida ne spreminja. Ni niti približno primerna za bolj polikane radijske valove, niti ni uporabna za vlaganje v sredinsko klubovje. Je bolj za domačo uporabo ortodoksnih fenov hiphoperske pa tudi elektronske umazanije, po možnosti s smotko v roki.