Marci Enterprises, 2018

Trenutni kralj raperskega podtalja Roc Marciano, bolj znan kot Marci, je letos dodobra našpičil svoj gobec in v svojem avtorsko najbolj potentnem letu zakuhal kar tri plošče, o katerih bodo hiphop tradicionalisti in puristi v svojih debatah in analizah z izbranimi besedami govorili še leta, če ne desetletja. Vsi, ki leta 2010 ob izidu prvega samostojnega albuma Marcija, podtalne klasike Marcberg niste izkoristili še zadnje priložnosti za nakup njegove kartice novinca in ki v poslednjih letih niste spremljali vrhunskih debat največjih raperskih obsedencev formata QuestLove, Pete Rock in Dj Premier o genialnosti Marcberga in njegova vpliva, imate še zadnjo priložnost, da spoznate novega podtalnega boga, ki prevzema primat najpomembnejšega podzemnega raperja slovitemu Doomu.

O vplivu Marcija ni potrebno izgubljati preveč besed. Iz njegove estetske šole prihaja plejada uličnih, podtalnih gobcačev, ki se imajo za svojo kariero v veliki meri zahvaliti prav njemu. Tu seveda govorimo o močnih imenih newyorškega in vseameriškega undergrounda, od Westside Gunna, Mach-Hommyja, Goda Fahima, Crimeappla, Conwaya, Husa Kingpina, Bennyja, Willieja The Kida in do neke mere celo njegovega pajdaša Kaja ter zahodnoobalnega depresivnega blazneža Earla Sweatshirta, od večine njih pa se Marci razlikuje po tem, da ob spretnem premikanju jezika sam klepa tudi močno atmosferske beate, ki so tako kot njegova besedila precejšnji unikat hiphoperskega sveta, kjer bi lahko znova našteli kup producentov, ki so svoj stil razvili okrog njegove mračne zvočne kulise.

Plošča Behold a Dark Horse je dobila naslov po literarni klasiki Miltona Williama Cooperja, imenovani Behold a Pale Horse, in dala novo mini dimenzijo ustvarjanju veteranskega raperja, ki je na višku svojih moči po dobrih 20-ih letih svoje kariere. Morda je ravno prebiranje knjige botrovalo temu, da je Marciano v dobre pol leta zbral material za kar tri projekte, in ga navdahnilo, da nekatere stvari vendarle postavi vsaj malce drugače. Doslej je fant izdajal albume v tempu, v katerem je potreboval za izid albuma približno leto in pol, letos pa je februarja ponudil RR2, že mesec dni po izidu črnega konja pa je luč sveta ugledal tudi projekt sodelovanja s producentom Dj Muggsom, producentom famoznih Cypress Hillov. Očitno je namreč, da fant uporablja vse več subtilnih knjižnih referenc, da mu zelo prija losangeleško sonce, ki ga je pred leti zamenjal za newyorško junglo - pa tudi družba Q-Tipa in nekaterih raperskih veteranov mu je očitno dodala precejšno mero novih inspiracij in spoznanj.

Seveda pa tudi tokrat veteran ostaja v svojem precej smiselno enodimenzionalnem polju mešanice nočnega, brutalnega mafioso rapa, slikovitih, ilustrativnih zgodb pimpov, pocestnic in konzumentov, kjer imajo vsi ostali obrobni liki svoje mini, a še kako pomembne vloge, ter klasičnega raperskega hvalisanja o tem, da je glavni pač on in je sam zase največji car med vsemi hudimi carji. Po uspehu lanskega Rosebudd's Revenga in njegovega letošnjega nadaljevanja je dobil precej samozavesti, kar se odraža v mnogih zapomnljivih, brutalnih citatih, v natančno dodelani atmosferi albuma in tokrat celo v konstantnem prepevanju. Ja, Marci na stara leta dejansko prepeva večino svojih refrenov, kar bi bilo še pred pol leta v sferi znanstvene fantastike.

Avtoriteta podtalja je znova v naša ušesa navrgel močan soundtrack noči z močnimi detajli, nabrušenimi besedili ter samosvojo formulo z malenkostnimi nadgradnjami, s katero briše meje med različnimi uličnimi tematikami brutalnega hiphopa devetdesetih. Album je skozi slabih 40 minut konstantno razburljiv in vznemirljiv, dogodki in spretno obračanje jezika si sledijo praktično iz vrstice v vrstico, poslušalec, ki ni osredotočen na poslušanje njegovih bravur, pa najbrž hitro presliši kak biser. Marci še naprej svoj neustrašen mafijski pristop, poln opazovanj na eni ter groženj na drugi strani, izliva v battle rap rime, zvodniško ikonografijo, neustrašen in neapologetski ulični rap, v katerem njegov nabrušen jezik ne skrbi za to, da kdo ne bi bil užaljen, temveč prej raznoraznim sodobnim gibanjem za vse mogoče enakosti s svojo ulično, nezaigrano agendo kopiči sive lase. Tokrat je svojim besedilom dodal tudi mali ščepec humorja, ki ga doslej pri njem nismo kaj prida zaznali, a bistvo ostaja puristično uličopisje, grajeno na pedantnih, scenaristično detajliranih, stilsko dovršenih in dodelanih naracijah, v katerih nemalokrat zapade v perfekcionistične multi rime. Starošolska ulična retorika seveda ne vsebuje nikakršnih trendovskih odvodov, z glasom in podlagami pa Marci poslušalca potegne vase. Hiphoperski tradicionalist svojo katarzo predaja v izjemni kadenci, z močno zasoljenimi anekdotami in zgodbami, obilico zvodniških prigod, umorov, ponočnjaških podvigov in fiktivnih nepridipravov, poslušalcu servira slikovit vpogled v nočne dogodke ameriških velemest. Neustrašne ulične rime, ki temeljijo na ekstremnem nasilju, in močno hvalisavo podajanje besedil postavlja v okvir mračne strani uličnega življenjskega stila, v katerem vzporedni svet vsakdanjega, mirnega življenja praktično ne obstaja.

Doza literarnega, nepreračunljivega rapa, ki nam predstavi tudi tri raperske goste, in sicer njegovega nekdanjega šefa iz Flipmode Squada Busto Rhymesa, vrhunskega Rootsovca Black Thoughta ter vedno prisotnega podzemnega kolega ter stalnega gosta Knowledga The Pirata, pa sledi neverjetno preciznim mrkim, minimalno plastenim beatom. Marci ostaja vrhunski brskač po zaprašenih ploščah in poleg starih soulovskih odkritij dodaja veliko filmskih vzorcev. Izvrsten izbor cinematičnih, klavirskih, trobilnih in celo violinskih vzorcev, orkestralnih loopov, otožnih ženskih soul samplov ter mračnih zvokov, ki z atmosfero izjemno sledijo spretnemu obračanju jezika Marciana. Polovico beatov je tokrat zakuhal kar sam, za dve podlagi je poskrbel Animoss, po en beat pa so mu naklepali še prvokategorniki The Alchemist, Preservation in Q-Tip ter precej neznani Doncee. Prav vsi so dobro naštudirali Marcijev stil in dodali lastne barve in detajle, album pa je tokrat produkcijsko mestoma dobil celo bolj svetle dele in celo nekaj znanih vzorcev tipa Secret Garden Quincyja Jonesa. Klavstrofobični, čemerni raperski beati so tokrat za spremembo dobili vsaj malce boljši mix in mastering, kot smo bili tega vajeni pri zadnjih Marcijevih projektih.



Z lastno vizijo, s katero sledi lastni zvočni pokrajini, je Marci postal konsistentnejši Doom svoje generacije, kjer z izvirnimi in bogatimi vzorci, nenadjebivo naracijo in verbalnim perfekcionizmom z neverjetnim posluhom za detajle veteran kraljuje mikrosceni, ki jo je sam ustvaril. Na drugi od zaenkrat treh letošnjih plošč iz njegovega žnablovja z nazornim storytellingom, slikovitimi rimami, referencami na Godfatherja, Tonyja Montano, poslušalca gangstersko odpelje v lastni film, v katerem ni milosti in odpuščanja. Hiphoperska estetika gangsterskega tradicionalizma je z Marcijem za večno obogatena za novo dimenzijo, ki ji zaenkrat še najbolj uspešno sledita Ka in Mach-Hommy. Primite se za pištole in odjadrajte v svet Marciana.